Vse države v pobudi se strinjajo, da je pri tem ključno, da se upošteva načelo suverenosti vsake države in da bo tudi v prihodnje samo v pristojnosti države, kakšne ukrepe bo sprejela za obvladovanje pandemije znotraj svojih meja.

Slovenija podpira prizadevanja za preprečevanje, boljšo pripravljenost in odziv na bodoče pandemije, vendar nove mednarodne ureditve ne bomo podprli, če bodo določbe:

• posegale v pravice in svoboščine ljudi,
• posegale v suverenost držav članic,
• posegale v pravico ljudi do verodostojnih informacij,
• uvajale obvezne ukrepe v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije.

Slovenija se zavzema za absolutno transparentnost glede obeh procesov in zahteva, da se nobena določba Instrumenta ne more razlagati kot pooblastilo sekretariatu SZO ali generalnemu direktorju, da usmerja, odreja, spreminja ali kako drugače predpisuje notranje zakone ali politike katerikoli državi ali ji nalaga, da sprejme ukrepe, ki niso v skladu s pravnim redom države.

Zdravstvene krize niso nič novega. Na globalni ravni so države obvladovanje širjenja nalezljivih boleznih relativno dobro urejale z Mednarodnim zdravstvenim pravilnikom SZO, ki je bil nazadnje posodobljen leta 2005. Od takrat se je zgodilo kar nekaj zdravstvenih kriz, ki jih lahko pripišemo globalizaciji, hitri rasti svetovnega prebivalstva in klimatskim spremembam, na primer ptičja gripa leta 2005, prašičja gripa leta 2009 in izbruh ebole leta 2013. Šlo je za nove bolezni in v primeru ebole za bolezen, ki so jo prej poznali samo na omejenih območjih v Afriki.

V okviru SZO, Organizacije združenih narodov (OZN) in Evropske unije (EU) že dlje časa potekajo razprave, da bo treba okrepiti pripravljenost in odziv na tovrstne zdravstvene krize na globalni ravni. A šele s krizo covid-19 je postalo jasno, da nalezljivih bolezni ni več mogoče obvladovati znotraj ustaljenih praks in da imajo take krize poleg zdravstvenih tudi pomembne ekonomske in druge družbene posledice.

Epidemija covid-19 je izpostavila nekaj ključnih pomanjkljivosti, kot so:

• prepočasno in pomanjkljivo poročanje in izmenjava informacij o novih patogenih in njihovih lastnostih;
• slaba pripravljenost večine držav na širjenje okužbe v populaciji, vključno s pomanjkanjem epidemioloških in laboratorijskih kapacitet za spremljanje širjenja in sprememb virusa;
• slabo pomanjkanje kapacitet za obravnavo velikega števila obolelih.

V zadnjih desetletjih smo tudi priča hitremu razvoju na področju zdravil in cepiv, izkazalo pa se je, da na globalni ravni nimamo mehanizma, s katerim bi zagotovili njihovo dostopnost v vseh, ne samo v razvitih državah, le tako lahko učinkovito onemogočimo širjenje virusa. Za hitro prepoznavo novih oblik virusa in hiter odziv bi na globalni ravni potrebovali tudi informacijsko dobro povezano mrežo laboratorijev v vseh delih sveta. Pandemija covid-19 je opozorila še na to, da mora za preprečevanje in obvladovanje takšnih zdravstvenih kriz sodelovati celotna družba in vse, ne zgolj zdravstvene, mednarodne organizacije.

V okviru SZO sta se torej začela proces za vzpostavitev novega Mednarodnega instrumenta in proces za spremembe obstoječega Mednarodnega zdravstvenega pravilnika. Pogajanja o besedilu obeh dokumentov potekajo ločeno za Mednarodni instrument v posebnem Pogajalskem telesu in za Mednarodni pravilnik v Delovni skupini. V obeh primerih so člani predstavniki držav, zasedanja obeh teles pa so javna in dostopna na spletu. Med obema telesoma potekajo koordinacije in skupna zasedanja, saj se vsebinsko povezujeta. Oba dokumenta naj bi države članice SZO predvidoma sprejele na 77. zasedanju Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije maja letos.

Glavni namen obeh procesov je torej boljša pripravljenost na dogodke, ki predstavljajo večja tveganja za zdravje in lahko vodijo v izredne razmere. Novi Mednarodni instrument se dejansko sprejema na pobudo Evropske unije (EU). Predsednik Evropskega sveta, Charles Michel, je namreč že novembra 2020 predlagal, da se na ravni EU sproži pobuda za sprejetje novega mednarodnega dogovora o sodelovanju držav v primeru pandemij, ki bo temeljilo na večji solidarnosti med razvitim in nerazvitim svetom. Globalno naj bi zagotovili več kapacitet za hitro prepoznavanje novih patogenov, globalno mrežo sodobnih laboratorijev ter dostop do zdravil, cepiv in medicinskih pripomočkov, s katerimi bi v vseh, tudi revnih državah, čim prej zamejili širjenje bolezni.

Izkušnje iz pandemije covid-19 so pokazale, da je namen Mednarodnega zdravstvenega pravilnika še vedno smiseln, da pa potrebuje posodobitve. Dopolnila so ključna za vnos novih vsebin, ki bodo upoštevale napredek pri razvoju zdravil in cepiv, možnosti hitre izmenjave informacij, ki jih ponuja digitalizacija, in nujnost krepitve zdravstvenih sistemov v nerazvitem svetu. Države članice so do septembra 2022 podale več kot tristo amandmajev, ki jih zdaj usklajujejo.

Slovenija se v usklajevanja vključuje kot članica EU, saj je Svet EU 3. marca 2022 sprejel sklep, da se pooblasti Evropsko komisijo oziroma njeno predstavništvo pri OZN v Ženevi za sodelovanje v pogajanjih o Mednarodnem instrumentu v imenu EU in da EU nastopa čim bolj enotno. Sprejete so bile usmeritve, da bo EU zagovarjala:

• upoštevanje pravice do najvišjega možnega standarda zdravja;
• načeli mednarodne solidarnosti in pravičnosti pri delitvi znanja, zdravil, cepiv in drugih orodij;
• da se posredujejo informacije o novih patogenih mednarodni skupnosti preko SZO čim prej in ta takoj obvesti druge države;
• uveljavitev koncepta »enega zdravja«;
• podporo manj razvitim državam pri krepitvi njihovih zdravstvenih sistemov.           

24. aprila letos je Vlada Republike Slovenije na podlagi 70. člena Zakona o zunanjih zadevah sprejela Pobudo za sklenitev novega Mednarodnega instrumenta SZO in prejšnji teden še Pobudo za sklenitev dopolnilnih sprememb Mednarodnega zdravstvenega pravilnika iz leta 2005. Pobudi vključujeta predlog za sestavo delegacije Republike Slovenije in stališča, s katerimi bo ta utemeljevala podporo sprejetju ali zavrnitev Mednarodnega instrumenta na 77. zasedanju Generalne skupščine SZO v Ženevi konec maja. Obe pobudi je potrdil tudi Odbor Državnega zbora za zunanjo politiko.

Slovenija ima še dodatne zahteve, ki jih je sprejela Vlada v obliki stališč, če naj bi naša država na Generalni skupščini maja potrdila sprejem obeh dokumentov. Zahtevamo:

• zavezanost k spoštovanju in zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
• zavezanost k preventivi;
• zavezanost k doseganju univerzalnega zdravstvenega varstva in krepitvi predvsem primarne zdravstvene dejavnosti na globalni ravni;
• vključevanje »celotne družbe«, vključno s participacijo civilne družbe;
• da se nobena določba Instrumenta ne more razlagati kot pooblastilo sekretariatu SZO ali generalnemu direktorju, da usmerja, odreja, spreminja ali kako drugače predpisuje notranje zakone ali politike katerikoli državi ali ji nalaga, da sprejme ukrepe, kot je na primer uvedba obveznega cepljenja, ki niso v skladu s pravnim redom v državi.

Glede sprememb Mednarodnega zdravstvenega pravilnika bomo zagovarjali še:

• da se mora pravilnik posodobiti skladno s tehnološkim napredkom, vključno z digitalizacijo in deljenjem bolj natančnih informacij o mikrobioloških in genomskih lastnosti patogenov;
• da se uvede tako imenovano »stopnjo pripravljenosti«, ki bo povečala pozornost mednarodne skupnosti, a brez razglasitve izrednih razmer na področju javnega zdravja;
• da se jasno opredeli, da morajo biti priporočila za ukrepe izdana na podlagi znanstvenih dokazov in ocene tveganja in na način, da pretirano ne omejujejo mednarodnega prometa ali osebnih svoboščin;
• da se okrepijo odgovornosti in dosledno izvajanje pravilnika, vključno z rednim poročanjem o stanju, pripravljenosti in kapacitetah v okviru generalne skupščine SZO;
• da se zagotovi način za dejanska vlaganja v krepitev zdravstvenih kapacitet v manj razvitih državah, da se bodo tudi te lahko ustrezno odzvale in omejile širjenje bolezni.