Pobudo za vpis nesnovne kulturne dediščine v Register lahko poda vsak (posameznik, neformalno organizirana skupina, lokalna skupnost, društvo ali ustanova), ki se ukvarja s preučevanjem in interpretiranjem dediščine oziroma je nosilec te dediščine. Pobude zbira Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine (naloge od leta 2011 opravlja Slovenski etnografski muzej), o njihovi primernosti za vpis pa trikrat letno presoja Delovna skupina Koordinatorja. Za pobude, ki jih člani Delovne skupine prepoznajo kot primerne, Koordinator v sodelovanju z raziskovalci posameznih pojavov nesnovne kulturne dediščine pripravi predlog za vpis in ga predloži Ministrstvu za kulturo, ki vodi in posodablja Register.

Trenutno je v Register vpisanih 118 enot in evidentiranih 362 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.

V letu 2024 pa so bile v Register vpisane tri nove enote:

• Petje partizanskih pesmi, EID 2-00118 (22. maj 2024),
• Sokolarstvo in sokolarjenje, EID 2-00116 (22. februar 2024),
• Tradicionalno vabljenje na poroko v Prekmurju, EID 2-00117 (22. februar 2024).

Petje partizanskih pesmi

Slovenske partizanske pesmi in druge pesmi upora izvajajo pevski zbori in pevske skupine različnih spolov in starosti, največkrat na koncertih (Praznik partizanskih pesmi), ob spominskih slovesnostih ob posameznih dogodkih iz narodnoosvobodilnega boja (npr. Dražgoška bitka, Pohod ob žici), ob posebnih praznovanjih in na pogrebih ter shodih, postajajo pa tudi del ženskega aktivizma (Ženski pevski zbor Kombinat, Feministični pevski zbor Z'borke). Pevskim zborom in skupinam je skupno, da zajemajo repertoar iz partizanske in uporniške glasbene tradicije.

Poleg avtorskih besedil in glasbe, ustvarjene med drugo svetovno vojno, zbori in skupine v svoj repertoar pogosto vključujejo tudi druge revolucionarne in uporniške pesmi različnih narodov iz različnih časovnih obdobij.

Slovenska partizanska pesem, ki ima izvor v puntarski in ljudski borbeni pesmi, se je pojavila med drugo svetovno vojno. Sprva so partizanske (pa tudi borbene, delavske, revolucionarne in uporniške) pesmi pele nestalne skupine borcev, ki so bile del gledaliških ali kulturnih skupin in ki so nastopale na kulturnih dogodkih v partizanskih enotah ali na osvobojenem ozemlju. Aprila 1944 je začela delovati Pojoča četa ali Invalidski pevski zbor (naslednik je Partizanski pevski zbor), sestavljen iz 17 okrevajočih vojakov, ki so skrbeli za moralno in kulturno podporo ter propagando.

Po drugi svetovni vojni se je oblikovala bogata produkcija uglasbitev partizanskih pesmi za pevske zbore, to je bil namreč čas, ko je bila partizanska pesem nosilka državniške in uradne glasbene kulture ter del formalnega izobraževanja. Po letu 1991 se je s spremembo družbenega reda zborovsko petje partizanskih pesmi izvajalo predvsem v neformalnih in zasebnih okoljih. V drugem desetletju 21. stoletja so posamezni pevski zbori in pevske skupine na novo odkrili partizansko pesem in njen izrazni potencial.

Sokolarstvo in sokolarjenje

Sokolarstvo obsega znanje o gojitvi ptic ujed in njihovem urjenju v lovu (sokolarjenju) v njihovem naravnem okolju. Sokolarji s svojimi pticami vzpostavijo močno vez in se zavežejo k njihovi gojitvi, šolanju in vseživljenjski oskrbi. Sokolarstvo se je prvotno razvilo zaradi pridobivanja hrane, sčasoma se je njegova vloga v družbi spremenila in je postalo pomembno predvsem zaradi skrbi človeka za živali in njegove povezave z naravo. Domnevno naj bi sokolarstvo izviralo iz Mongolije, datirajo ga v čas 4000 let pred našim štetjem. Najstarejši dokazi o tej dejavnosti so 4000 let stari petroglifi (skalne risbe) iz Iranskega Teymareha. Prvi pisni viri o sokolarstvu na Slovenskem segajo v leto 1226 (urbarji z Loškega). O dobro razvitem sokolarstvu na Loškem priča tudi freska Sveta nedelja na pročelju cerkve v Crngrobu (okrog l. 1460), ki uprizarja sokolarja na konju s sokolom. V tem času je bila služba sokolarja visoko cenjena in dedna, znanje in veščine pa so se prenašali iz roda v rod.

Prvo sokolarsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1991 v Kranju (Sokolarsko društvo Kranj). Nekaj let pozneje so bila ustanovljena še tri regionalna društva, ki so se leta 1996 povezala v Slovensko zvezo za sokolarstvo in zaščito ptic ujed. Od leta 2008 so pogoji sokolarjenja v Sloveniji določeni tudi z zakonom.

Tradicionalno vabljenje na poroko v Prekmurju

V Prekmurju je ohranjeno vabljenje na poroko, ki je bilo v preteklosti del tradicionalne poroke. Pozvačin v značilni opravi na prošnjo ženina in neveste obiskuje njune sorodnike, sosede, znance ter prijatelje in jih s posebnim, pogosto šaljivim nagovorom vabi na poroko. V vlogi pozvačina največkrat nastopajo poročeni moški, pogosto sorodniki ženina ali neveste, ki jih poprosita za sodelovanje pri vabljenju na poroko. Pozvačin mora biti vesel in zgovoren ter spoštovan v sorodstvu. Sam poskrbi za primerno opravo, rekvizite in obrazec šaljivega besedila vabila (pozvačinski guč), v hiši, ki vabi na poroko, pa poskrbijo za papirnato okrasje in pomagajo pozvačinu pri oblačenju. Pozvačin je prepoznaven po svojem zunanjem videzu. Na poroko lahko vse svate vabi en pozvačin ali pa eden vabi svate neveste in drugi svate ženina. Največkrat začne vabiti nekaj tednov pred poroko. Na poti od hiše do hiše uprizarja razne vragolije, pozdravlja mimoidoče in jim ponuja pijačo, otrokom bonbone. Ko pride do hiše povabljencev, v šaljivem narečnem govoru pove, kdo ga je poslal in kdaj in kje bo poroka. Na dan gostije v tradicionalni opravi pred cerkvijo počaka svate, potem pa v običajnih oblačilih in ponekod tudi z belim predpasnikom razporeja svate k mizi, pomaga pri strežbi in skrbi za dobro vzdušje. Najstarejši zapisi o pozvačinstvu segajo v prvo polovico 19. stoletja z opisi Jana Čaploviča in pozneje Valentina Belošiča, največ pa je k razumevanju lika pozvačina v poročnem obredju prispeval Vilko Novak.