V zadnjih desetletjih 19. stoletja je bil v Evropi in na Slovenskem opazen izrazit vzpon antisemitizma. Ta je Jude (poleg že od srednjega veka uveljavljenih obtožb temelječih na verskih predsodkih) obtoževal zlasti za negativne posledice, ki jih je prinašal kapitalizem, kot na primer oderuštvo, propad malih kmetov in obrtnikov, uničujoče posledice zloma dunajske borze leta 1873 in tako dalje. Predsodki do Judov so bili splošno prisotni v javnem mnenju, kar se je slikovito odražalo zlasti v negativnem časnikarskem poročanju. Antisemitizem je bil vraščen v vse sloje slovenske družbe ne glede na ideološke ali stanovske razlike, ni pa bil tuj niti avstrijski državni upravi; o tem priča primer, ki je ohranjen v fondu Državnega tožilstva v Ljubljani.

Porotna obravnava pred ljubljanskim deželnim sodiščem v procesu zoper Abrahama Diamanta, ki je potekala sredi marca 1887, je zbudila precej zanimanja. Slovenski narod je poročal, da je bila sodna dvorana natlačeno polna, v občinstvu pa je bilo – ker je bil Diamant sluga pri znani bogati plemkinji Gariboldijevi – »posebno mnogo dam in aristokratov«, saj je »vsakdo pričakoval raznih pikantnostij«. Po časnikarjevi oceni je bil Abraham Diamant » … pravi uzor Žida, kakeršni so znani pod imenom „Krättzer", obnaša se jako arogantno in kdor ga opazuje le nekoliko trenutkov, uverjen je takoj, da je Diamant jako prekanjen simulant, zelo nevarna, skrajno antipatična osoba«.

Obtoženec je bil star 32 let, pristojen na Ogrsko, končal je 3. razred gimnazije, v svoji karieri se je preizkušal v vlogi trgovca, gostilničarja, natakarja, agenta, krošnjarja, končno pa je bil sluga. Večkrat je že bil kaznovan zaradi kraje, njegova fotografija se je nahajala v albumih zločincev dunajske in peštanske policije. Diamant je bil obtožen, da je svoji gospodarici Katarini plemeniti Gariboldi 17. januarja 1887 iz predalnika ukradel zlatnino, denar in vrednostne papirje v vrednosti kar 46.533 goldinarjev in 90 krajcarjev. Seznam ukradenega je obsegal 33 postavk in se je raztezal skoraj na polovici časopisnega stolpca. Tatvino je izvršil potem, ko je izvedel, da ga namerava Gariboldijeva naslednji dan odpustiti, saj je ugotovila, da je len in nemaren ter ne zna pravilno streči. Pobeglega Diamanta so že 18. januarja s skoraj vsem odtujenim premoženjem ujeli na Pragerskem. Časnikar Slovenskega naroda ni pozabil izpostaviti, da je Gariboldijeva Diamanta zaposlila na priporočilo Franza Müllerja, urednika nemško-liberalnega časopisa Laibacher Wochenblatt. Slovenci so nemško-liberalne ustavoverne politike namreč stalno povezovali z Judi. Že leta 1878 je npr. Filip Haderlap, urednik časopisa Slovenec (kot obtoženec v obravnavi na porotnem sodišču v Ljubljani) med drugim izjavil: »Ustavoverni poslanci so poskrbeli zase, skupaj z Judi so ustanovili vse mogoče banke in družbe, ki jih lahko človek natančneje opiše kot družbe za plenjenje. Judje živijo od visokih obresti, ki jim jih iz davkov izplačuje država … vse pogodbe o dobavah so sklenjene z Judi, ki skrbijo le za lastne interese.«

Na sojenju se je Diamant obnašal nesramno in predrzno, že prej pa je v priporu hlinil norost, božjastne napade in simuliral poskus samomora z namenom, da bi se izognil ječi in bi ga namesto tega poslali v blaznico na Studenec. Tudi njegov zagovor je bil dokaj bizaren; trdil je, da je tatvino izpeljal, ker je bil užaljen in sicer v pijanem, neprištevnem stanju: »Jaz sem vzel vse, zato ker je gospa pl. Gariboldijeva slabo z menoj ravnala in me ni hotela seboj vzeti v gledališče, kar mi je poprej obljubila ... Ona je vsega sama kriva. Saj ne da nobenemu nič, ki jo kaj prosi, ako pride berač v hišo, pravi g. pl. Gariboldijeva: „Checosa è questa roba?" in ga spodi. On, Diamant, pa misli, da ima zadosti denarja in da ni škoda, ako se jej kaj vzame.«

Potem ko ga je porota spoznala za krivega in je bil obsojen na devet let težke ječe poostrene s postom enkrat na mesec, bi Diamant moral nastopiti prestajanje kazni v Moški kaznilnici na Ljubljanskem gradu. Tu pa so se stvari zapletle. Proti temu, da bi prestajal kazen na Ljubljanskem gradu, je ostro nastopil kaznilniški duhovnik Janez Tomažič, ki je 18. marca 1887 upravi kaznilnice poslal naslednji dopis: »V interesu verske vzgoje in navad tukajšnje Moške kaznilnice podpisani katoliški dušni pastir vlaga naslednjo prošnjo. Dne 14. tega meseca je bil na porotnem sodišču na devet let težke ječe obsojen Abraham Diamant, popolnoma degeneriran, prekanjen tat in goljuf izraelitske vere. Ob upoštevanju, da v tukajšnji kaznilnici obsojenci prestajajo kazen skupaj, bi bil Diamant z verskega in moralnega ozira prava kuga.«

V nadaljevanju se je dušni pastir razpisal o tem, da bi kvarni vpliv propadlega Diamanta na ostale kaznjence, ki »so sicer surovi vendar nepokvarjeni«, bil uničujoč, česar se kljub naporom ne bi dalo preprečiti. Zato je prosil, naj se Diamanta napoti na prestajanje kazni v drugo kaznilnico, kjer bo »nevarnost verske in moralne korupcije za sokaznjence« manjša kot na Ljubljanskem gradu. Ni sicer povsem jasno, kako naj bi tat Diamant lahko moralno pokvaril ostale jetnike, med katerimi je bilo najti pestro paleto zločincev – morilcev, posiljevalcev, požigalcev, goljufov, ponarejevalcev denarja. Prav tako se zdi nerazumljivo, kako bi lahko judovski zločinec vplival na katoliške kaznjence v smislu »verske oziroma religijske korupcije«. V 19. in 20. stoletju je bilo precej primerov prestopa iz judovske v katoliško ali evangeličansko veroizpoved, v obratni smeri pojavi niso zabeleženi. Zdi se, da je bil Diamant moteč dejansko le zato, ker je bil Jud. To lahko sklepamo tudi iz dopisa, ki ga je na Državno tožilstvo v Ljubljani naslovil direktor Moške kaznilnice v Ljubljani Markovič (Marcovich). V vlogi, ki ji je priložil istega dne spisano prošnjo duhovnika Tomažiča in jo poslal na ljubljansko Državno tožilstvo, je slednje zaprosil, naj se Diamanta ne napoti v ljubljansko kaznilnico, o čemer so se poenotili vsi uradniki kaznilnice. V kaznilnici na Ljubljanskem gradu naj bi namreč Diamant predstavljal veliko nevarnost, medtem ko tega rizika ni v kaznilnicah, ki so urejene po sistemu celic in v katerih kaznjenci med seboj skoraj nimajo stikov. V vlogi pa je Markovič tudi izrecno in pomenljivo poudaril, da v Moški kaznilnici na Ljubljanskem gradu trenutno ni Judov!

Mila prošnja, ki jo je sprožil dušni pastir Tomažič in podprl direktor Markovič, je nato v tipični maniri avstrijske birokracije romala naprej oziroma navzgor po uradniški piramidi. Ljubljanski državni tožilec Perše (Persche) je 23. maja 1887 naslovil vlogo na Višje državno tožilstvo v Gradcu. V uvodu je izpostavil, da je Vrhovno sodišče na Dunaju 27. aprila 1887 Abrahamu Diamantu zavrnilo ničnostno pritožbo, da je s tem sodba postala pravnomočna in bi moral začeti s prestajanjem kazni v Moški kaznilnici na Ljubljanskem gradu. Vendar se je tudi Perše postavil na stališče, da bi bilo treba Diamanta poslati v drugo kaznilnico, saj da je zelo nevaren zločinec, ki je v ljubljanskem zaporu ves čas hlinil norost in ki razmišlja le o pobegu, vrhu vsega pa trenutno v kaznilnici na Ljubljanskem gradu ni nobenega izraelita.

2. junija 1887 je Višje državno tožilstvo Peršeta obvestilo o odobritvi Ministrstva za pravosodje, da lahko Abraham Diamant prestaja kazen v graški moški kaznilnici Carlau. Že naslednji dan so stekle priprave za Diamantovo napotitev v Gradec.

Dragan Matić