Arhiv Republike Slovenije hrani dragoceno arhivsko gradivo, med drugim številne sodne spise, vse od srednjega veka do danes. Med temi izpostavimo različne spise in dokumente, ki se nanašajo na tako imenovane čarovniške procese. Sodišča so bila v različnih obdobjih, v katerih so oblasti sprejele krivične zakone, prostor sodnih umorov, zlorab in krutosti. Tak primer so bili v novem veku čarovniški procesi, ki so postali sinonim za krivične sodne pregone. Čarovniški proces proti Marini Vukinec (Vukanec) je eden od bolj znanih čarovniških procesov na Štajerskem in del širšega protičarovniškega pregona, ki je zajel številna sodišča na Štajerskem.

Poročilo krvnega sodnika Lampertiča, v katerem opisuje proces proti Marini v obdobju med 1. in 19. decembrom 1673, je zelo zanimivo, saj na eni strani osvetljuje kruto sodno prakso, na drugi pa nudi informacije o vaških, medsosedskih odnosih, o predstavah in govoricah, ki so se širile v tistem obdobju.

Marina je bila čarovništva osumljena skupaj z možem že leta 1661, ko je plaz procesov sledil hudemu neurju s točo. Zato je bila pozvana na grad Hrastovec in soočena z Uršo Černe (tudi Černič), ki jo je naznanila, da je sodelavka pri hudičevi čarovniški umetnosti. Marina je morala (verjetno) priseči, da se bo na poziv vrnila pred sodišče, nato pa se je vrnila domov. Leta 1671 se je v Ljutomeru začel velik pregon, ki se je razširil na sosednja sodišča; tako so 1. decembra 1673 na ukaz Friderika grofa Herbersteina ponovno zaprli tudi Marino. Stara je bila 57 let, skupaj z možem sta živela na Vinički vasi, kjer je bila vinogradniška kočarica. Poleg izjave Urše Černe so Marino čarovništva bremenile tudi izjave drugih prič.

Na zaslišanju brez mučenja je Marina priznala, da je poznala Uršo Černe. Avgusta 1659 sta se na Vinički vasi sprli, ker je Urša obtožila Marino, da je njena krava na Uršinem vrtu napravila škodo. Marina pa je bila prepričana, da so stopinje podobne srninim. Nato sta se pobotali v navzočnosti župana Lovrenca Zorca. Graščinski hlapci so preiskali Marinino hišo, kjer so našli različne predmete, za katere so menili, da so sumljivi. Zasliševal jo je upravitelj deželskega sodišča Jurij Šoster, ki pa nikakor ni bil zadovoljen z njenimi odgovori, zato jo je soočil s številnimi pričami, ki jih je omenila v zvezi z najdenimi predmeti, ter jo ukazal tudi mučiti. Rabelj je na Marininem telesu našel dve sumljivi čarovniški znamenji.

Marina je izjavila, da je njen mož včasih prišel domov pijan in da je mogoče, da bi kdaj prišel v stik s čarovniško družbo. Glede predmetov je povedala, da je kruh od neke stare ženske, mast ji je ostala od peke pustnih krofov, mozeg pa naj bi se uporabljal za ženske pri porodu. Bela zdravila naj bi dobila od neke desetnice. Star kos kruha, ki je izgledal kot pogača, je spekla pred dobrim letom, ko si je dala napraviti novo peč. Kruh, ki se prvič speče v novi peči, naj bi bil dobro sredstvo proti mrzlici. Črno svečo je, kot je razložila, uporabila ob krstu hčere Lucije, nato jo je nesla vsako leto za svečnico v cerkev, prav pa bi ji prišla tudi, če bi kdo umrl, da bi mu jo dala v roke. Mazilo, ki ji ga je prinesel zet, je uporabljala pri zdravljenju oteklin. Imela je tudi zelišče, ki naj bi bilo dobro za otroke.

Grof Herberstein je za nadaljevanje sojenja poklical krvnega sodnika Lampertiča, ki je prišel na Hrastovec 6. decembra zvečer. Lampertič je po preučitvi sodnih spisov zaključil, da Marino bremenijo tako izjave že sežganih čarovnic kot tudi najdeni čarovniški predmeti in čarovniška znamenja, ki jih je odkril rabelj. Posebej pa je Lampertič povezal izjavo, da naj bi bile vse ženske v Dogošah čarovnice, z izjavo zaprte Marine, ki naj bi te čarovnice imenovala za svete žene. Iz soočenja s pričami lahko razberemo uporabo različnih vraž in zelišč v boju proti boleznim. Lampertič je 7. decembra Marino zaslišal brez mučenja, ker pa od nje ni dobil želenega priznanja, je ukazal rablju, da jo je začel strahovito mučiti na čarovniškem stolu. Mučenje je vključevalo tudi vlivanje vrelega loja v škornje in je s presledki trajalo do 13. decembra. Marina je vztrajala pri popolnem zanikanju obtožb, da naj bi bila čarovnica. Ker je bilo njeno fizično stanje slabo, se je Lampertič odločil, da ji bo dal par dni za razmislek. Marina pa je zaradi hudega mučenja izgubljala prisebnost.

18. decembra zjutraj je stražarju potožila, da celo noč ni imela miru, saj so ji hudiči črpali kri iz stopal v škatle in jo odnašali. Istega dne je okoli enih popoldne k njej prišel Lampertič skupaj s špitalskim mojstrom oziroma ranocelnikom gospostva Hrastovec Primožem Rižnarjem iz Lenarta. Okoli devetih zvečer naslednjega dne, ko sta prišla k njej Šoster in Rižnar, jima je Marina pripovedovala, da vidi veliko belih žensk po strehah in da bo kmalu pri njih. Šoster in Rižnar sta se k Marini vračala vsak dan. Kot piše Lampertič, naj bi tako kričala, da so se jima ježili lasje. Posebno huda je bila njena zadnja noč. Opolnoči je začela še bolj kričati in divjati. Ob divjih krikih sta se vrnila v ječo in jo škropila z blagoslovljeno vodo, vendar ni pomagalo. Marina je bledla, da je okoli nje vse polno hudičev, ki ji črpajo kri iz nog v lonec in si s krvjo nazdravljajo, hudičeva mati da jo vleče za lase, njeni otroci pa tekajo okrog. Od groze sta odšla in naročila stražnici, naj čuje pri njej s prižgano svečo. Zjutraj sta se vrnila v ječo, stražnica ji je ponudila juho in vino, zmešano z blagoslovljeno vodo. 19. decembra 1673 zjutraj je Marina za posledicami hudega mučenja umrla. Lampertič, ki je 20. decembra napisal poročilo o procesu, je hladnokrvno zaključil, da je bila Marina čarovnica in da so jo usmrtili hudiči. Lampertič ni ukazal sežgati trupla, ampak ga je rabelj že 19. decembra na skrivaj zakopal v gozdu. Lampertič je izhajal iz ptujske meščanske družine in je bil eden tistih krvnih sodnikov na Štajerskem, ki je v obdobju po letu 1660 vodil čarovniške procese na grozovit način. Zaradi mučenja je v teh procesih umrlo več osumljenih žensk pa tudi en moški; ostali, ki so priznali, pa so bili obsojeni na smrt. Krvni sodnik Lampertič je svoje mesto našel tudi v romanu Draga Jančarja Galjot.

Sočasno z Marino je bil 1. decembra 1673 zaradi suma čarovništva zaprt tudi njen mož Jurij Vukinec, vinogradniški kočar iz Viničke vasi, ki je bil v spoznan za nedolžnega in izpuščen. 28. decembra 1673 je Jurij Vukinec podal prisego, zase in za svoje dediče, da bo takoj, ko bo mogoče, plačal svoj del stroškov sodnega postopka. Nadalje je prisegel, da bo v primeru, če bi bil ponovno poklican pred sodišče, tja takoj prišel. Kot priče so njegovo prisego podpisali in pečatili župani Sv. Ruperta, Jablanc in Grušove.

Matevž Košir