Mesec ponosa je priložnost, da se ozremo na prehojeno pot in ocenimo, kje smo kot skupnost na področju zagotavljanja človekovih pravic danes ter kam želimo naprej. Ponos ni le simbol, je tudi izrek naše skupne namere po enakopravnosti, spoštovanju in svoboščinah.

Skupnost LGBT+ se že dolgo bori za priznanje osnovnih človekovih pravic. Ta boj ni bil nikoli lahek - prežet je bil z neštetimi izzivi, krivicami in odporom, a je odločno izrekal tudi najmočnejše vrline človeštva: pogum, vztrajnost, solidarnost in ljubezen. Vsak korak, ki ga je napavila skupnost LGBT+, je bil korak za celotno družbo. Ko je pravica pridobljena za enega, je pridobljena za vse. Boj za pravice ene manjšine je boj za celotno skupnost. 8. marec, 27. april, 1. maj, 9. maj so vsi prazniki ponosa.

Boj za pravice skupnosti LGBT+ spremljam in v njem aktivno sodelujem že tretje desetletje. Najprej kot aktivist, zdaj kot član izvršne veje oblasti vidim znaten družbeni napredek. Vesel sem, ko evropskim ministrskim kolegom lahko poročam, da je Slovenija v zadnjih letih dosegla pomemben napredek na področju pravic skupnosti LGBT+. Leta 2017 je bil sprejet zakon o partnerski zvezi, ki istospolnim partnerjem omogoča enake pravice kot raznospolnim parom. Leta 2022 je naša država priznala pravico do posvojitve otrok za istospolne pare. Te spremembe so odraz večje strpnosti in razumevanja med našimi državljankami in državljani, kar potrjujejo tudi spodbudni statistični podatki. Po raziskavi, ki je bila izvedena leta 2023, kar 72 odstotkov Slovencev podpira istospolne poroke, kar je izjemen porast v primerjavi z letom 2010, ko je bila podpora le 38 odstotkov. Prav tako se je povečalo število ljudi, ki verjamejo, da bi morala imeti skuponost LGBT+ enake pravice kot ostali, in sicer na 84 odstotkov.

Svetle statistike in premik v razmišljanju posameznic in posameznikov se niso zgodile same od sebe, so rezultat trdega boja aktivistk in aktivistov, ki jim ob tej priložnosti v svojem imenu in v imenu Vlade Republike Slovenije iskreno čestitam in izrekam dolžno zahvalo. 

A pozor! Pred skupnostjo LGBT+ in celotnim naprednim delom Evrope je nov izziv.  Izraziti moram svojo zaskrbljenost nad izidom nedavnih volitev v Evropski parlament ter porastom nazadnjaških, neotradicionalističnih ekstremističnih desnih gibanj, ki so sovražno nastrojena tudi do oseb LGBT+. Vnovič kličejo k okrnjenju pravic žensk in brezsramno izrekajo svoja rasistična in nacionalistična prepričanja. Ta politična gibanja ogrožajo temeljne vrednote enakopravnosti in svobode ter solidarnosti in sožitja med ljudmi različnih narodnosti, etničnih ozadji, prepričanj in nazorov ter spolne usmeritev in identitet. Torej vrednote, na katerih stoji sam temelj Evrope in njene unije. Zaskrbljen sem predvsem ob ostrem propagandizmu desnih politikov in civilne družbe, ki s sovražnim jezikom in retoriko oplajajo strah in negotovost v javnost. Kot da so za tegobe ljudi, ki se trudijo zvezati konec in začetek meseca, krivi geji, lejzbike, prebežniki… in ne obrazi sistema, ki rekordne dobičke gospodarstva in rasti BDP ne prevajajo v splošno blagijo, pravično plačilo in stanovanja, ampak z njimi na račun dela marljivih ljudi krepijo svojo moč in bogastvo.

Letošnja parada in mesec ponosa zato pri meni mineta predvsem v razmisleku, kako skupnost izkopati iz te pasti? Nadvse pomembno je, da ostanemo vključujoča skupnost in trdno branimo pravice vseh manjšin. Da ne izgubimo pridobitev, ki smo jih bili s toliko truda in žrtve že dosegli.

Mesec ponosa naj bo opomnik, da je boj za pravice manjšin neločljivo povezan z bojem za človekove pravice na splošno. Vsaka manjšina, ki se znajde na družbenem robu, potrebuje podporo najširše skupnosti. Le skupaj lahko ustvarimo svet, v katerem bo vsak posameznik lahko živel dostojanstveno in brez strahu udejanjil, kar mu je namenjeno.