Ob petnajstem juniju, ko obeležujemo tako mednarodni dan solidarnosti s starejšimi kot dan boja proti nasilju nad starejšimi, pozivam k iskanju odgovora, kako onstran besed, v praksi in življenju, naše skupnosti preobraziti v medgeneracijsko povezane ter kako nasilje nad najšibkejšimi ne le obsoditi, temveč se proti njemu aktivno boriti in ga v celoti preprečiti?

Pred seboj imamo dve ogromni polji, ki kličeta po tektonskih premikih v družbi, zato enoznačnih odgovorov nimam. Niti kot minister in član vlade niti kot človek, ponudim le izhodišča za razmislek in iskanje odgovorov. 

Pred dobrim letom dni je Slovenija prvič dobila tako imenovano ministrstvo za starejše. Ob vztrajno rastoči krivulji staranja prebivalstva je bila to seveda nujna, predolgo čakajoča in edina logična poteza. Država je s tem vprašanja starejših skoraj v celoti pospravila pod eno streho, kar je bistveno pripomoglo k odločnem iskanju rešitev: velikih sistemskih ter malih lokalnih, celo osebnih. Vsi ukrepi, ki jih ministrstvo snuje in izvaja – od velikih sistemskih, kot je nova ureditev dolgotrajne in skupnostne oskrbe, zagotovitev financiranja e-oskrbe, do najmanjših lokalnih skupnostnih in investicijskih pomagal, so zidaki v novi družbeni ureditvi. V skupnosti, ki starost sprejema z odprtimi rokami, se z njo oplaja, nasilje pa obravnava hitro, odločno in ga s preventivnimi prijemi tudi uspešno preprečuje. Skupnosti iz starajočih tako pretvarjamo v dolgožive, saj so varne in izpolnjujoče za vse. 

Preteklo leto dni je na področju preprečevanja nasilja nad starejšimi odprlo veliko oči. Na dan so prišli primeri fizičnega in psihičnega nasilja v naših socialnovarstvenih zavodih, ob katerih smo bili na novem ministrstvu, v vodstvih zavodov, tam zaposleni in svojci postavljeni pred nujnost takojšnjega in učinkovitega ukrepanja. Odzvali smo hitro in odločno, poskrbeli za zaščito žrtev in zadeve predali pristojnim organom. Ob tem je bilo ključno tudi dejstvo, da smo ekipe ministrstva ter predstavniki strokovnih organizacij oblikovali posebno delovno skupino za organiziran boj proti nasilju nad starejšimi. Z veseljem poročam, da je skupina že pripravila poseben enoten nabor ukrepov in protokolov, ki pripomorejo k preprečevanju nasilja nad starejšimi in usmerjajo ukrepanje v primerih, ko se to zgodi. Vsako nasilje ostro obsojam, zato naša odgovornost ostaja predvsem v njegovem preprečevanju.

Nasilje pa ni zgolj fizično, psihično, spolno, med družinskimi člani ali med stenami domov in zavodov, nasilje je tudi sistemsko, državno.

Spoštovani, kot človek in sin, ki dnevno skrbi za starša, in ki bo nekega dne tudi sam siv in odvisen od pomoči drugih, me skrbijo trendi na mednarodnem političnem parketu. V aktualni vladi razumemo pomembnost krepitve javnih storitev, saj le-te zagotavljajo splošno dostopnost za vse, ne glede na okoliščine iz katerih prihajamo. Skrbi pa me vzpon evropskih desnih politik, ki se tradicionalno bratijo s kapitalom in ki ključno infrastrukturo, tudi dolgoživostno in socialnovarstveno prodajajo zasebnemu kapitalu. Ta v jedro svojega namena ne postavlja dobrobiti ljudi, temveč zaslužek za vsako ceno. Starejši tam ni pomemben člen družbe, ampak sredstvo za zaslužek. V tem trenutku me skrbi za prihodnost javne infrastrukture za starejše, ob radikalizaciji skrajnega desnega pola pa izrekam tudi skrb ob pogledu na starejše iz robnih družbenih skupin, na tujce, ljudi drugih ras in narodnosti, osebe LGBT+ in druge. Zavezujem se, da se bom tudi v prihodnje v svojem političnem delu in aktivizmu odločno boril proti takšnim izključevalnim prijemom.

Sicer pa ob vseh izzivih, in na našem pladnju jih ni malo, razumem strah ljudi, ki takšnim škodljivim politikam prisluhnejo in verjamejo. Vendar znova poudarim, da za tegobe vseh, ki si preživetje zagotavljamo s prodajo svojega dela, niso krivi drugi, ki prodajajo svoje delo, marveč skupine in posamezniki, ki naše skupno delo in čas, ki ga zanj prodajamo, izkoriščajo za svoj lasten dobiček.

Krepitev javne in dostopne infrastrukture za starejše je neposreden boj proti takšnemu sistemskemu nasilju nad starejšimi in vsemi, ki za njih skrbimo. Zato v zaključku izrekam prdvsem zahvalo vsem zaposlenim v socialnem varstvu, ki svoje poslanstvo opravljate s tolikšno mero plemenitosti in požrtvovalnosti.

David Bowie pravi, da je staranje čudovit proces, ki te spremeni v človeka, kakršen bi od nekdaj moral biti. Sam dodam še, da enako velja za skupnost.