Uredba je sestavni del Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 in bo EU pomagala izpolniti njene mednarodne zaveze, zlasti svetovni okvir Združenih narodov (ZN), ki je bil leta 2022 dogovorjen na konferenci ZN o biotski raznovrstnosti. Uredba EU o obnovi narave bo začela veljati 20 dni po objavi.

Države članice moramo na podlagi uredbe do leta 2030 sprejeti ukrepe za obnovo vsaj 30 odstotkov kopenskih, obalnih, sladkovodnih in morskih habitatov, ki trenutno niso v dobrem stanju, do leta 2040 vsaj 60 odstotkov in do leta 2050 vsaj 90 odstotkov. Sprejeti moramo tudi ukrepe za zaustavitev upadanja populacij opraševalcev.

Specifične zahteve za posamezne ekosisteme med drugim vključujejo:

• ukrepe na kmetijskih zemljiščih, s katerimi se bo izboljšalo stanje vsaj dveh od treh kazalnikov: indeks travniških metuljev, zaloga organskega ogljika v mineralnih tleh njivskih površin, delež kmetijskih površin z visoko raznovrstnimi značilnostmi krajine,
• ukrepe v gozdovih za spodbujanje biotske raznovrstnosti,
• odstranitev nepotrebnih umetnih ovir na rekah,
• ukrepe za doseganje naraščajočega trenda zelenih površin v urbanem okolju.

Način za doseganje ciljev bodo države opredelile v rednih nacionalnih načrtih za obnovo narave. Za pripravo in uvedbo konkretnih ukrepov ter določitev prednostih območij za obnovo do leta 2030 imamo države dobri dve leti časa. Po uveljavitvi uredbe moramo članice Evropski komisiji posredovati načrt za obdobje do junija leta 2032, nato načrt do sredine 2042 in nato do 2050.

Na spletni strani Sveta Evropske unije je objavljenih več informacij o sprejeti uredbi o obnovi narave (v angleščini).

Slovenija bo morala pri pripravi nacionalnega načrta za obnovo identificirati konkretne ukrepe ter določiti prednostna območja za obnovo do leta 2030. Izhajala bo iz že sprejetih strateških nacionalnih aktov, kot sta Nacionalni program varstva okolja (NPVO) do 2030 in Program upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 2023-2028 (PUN 2023-28).

Priprava načrta se bo začela v letošnjem letu, pri čemer bodo k pripravi povabljeni deležniki z vseh relevantnih področij, zlasti kmetovalci, kot pomemben člen v sistemu varstva narave in kakovostne zemlje za pridelavo hrane.

Ukrepe za obnovo habitatnih tipov je treba do leta 2030 uvesti na približno 14.000 do 15.850 hektarih oziroma približno 0,8 odstotka ozemlja Republike Slovenije. Habitatni tipi, ki potrebujejo uvedbo ukrepov obnove, so: obrečni gozdovi (na od 2.520 do 3.750 hektarov), gorski iglasti gozdovi (540 hektarov), barjanski gozdovi (60 do 120 hektarov), travišča in drugi pašniški habitati (9.021 do 9.351 hektarov), obrečni travniki (1.140 hektarov), reke in jezera (1.220 hektarov) in do največ 850 hektarov drugih habitatnih tipov.

Dodatne informacije o poteku sprejemanja Uredbe EU o obnovi narave in vloga Slovenije pri tem

V Evropski uniji se izguba biotske raznovrstnosti in degradacija ekosistemov nadaljujeta s skrb vzbujajočo hitrostjo, biotsko raznovrstni ekosistemi, kot so mokrišča, sladke vode, gozdovi ter kmetijski, gorski, morski, obalni in urbani ekosistemi pa zagotavljajo (če so v dobrem stanju) vrsto bistvenih ekosistemskih storitev. Koristi obnove degradiranih ekosistemov močno odtehtajo stroške obnove, saj sta naša družba in gospodarstvo močno odvisna od koristi, ki jih zagotavljajo zdravi ekosistemi. Med drugim preprečujejo in zmanjšujejo vpliv naravnih nesreč, blažijo vpliv podnebnih sprememb, zmanjšujejo tveganja izbruhov bolezni, v kmetijstvu pa zmanjšujejo tveganja pri zagotavljanju prehranske varnosti. Zdravi ekosistemi med drugim zagotavljajo opraševanje; od žuželk opraševalk je na primer odvisna letna kmetijska proizvodnja EU v vrednosti 5 milijard evrov.

To so bili glavni razlogi, zaradi katerih je Evropska komisija na začetku svojega mandata pripravila predlog omenjene uredbe, ki je bil sicer na začetku bistveno bolj ambiciozen od tega, ki ga je po dolgotrajnih pogajanjih in po potrditvi Evropskega parlamenta danes s kvalificirano večino potrdil tudi Svet EU. S sprejeto uredbo je poskrbljeno za specifike in fleksibilnost držav pri sprejemanju njenih ukrepov za doseganje ciljev.

Slovenija je predlog uredbe ves čas podpirala, hkrati pa se je med pogajanji zavzemala za uveljavitev njenih specifik in fleksibilnosti glede:

• Sprejetja ukrepov obnove do 2030 za 30 odstotkov za izboljšanje stanja območij vseh habitatnih tipov iz Priloge I in II (kopenskih, vodnih in morskih), ki niso v dobrem stanju (in ne več vsake skupine habitatnih tipov) na ravni celotne države, ter do leta 2040 za 60 odstotkov in do leta 2050 za 90 odstotkov območij vsake skupine habitatnih tipov iz Priloge I in II, ki niso v dobrem stanju. Za morske ekosisteme je predvidena še dodatna fleksibilnost, dodatne izjeme od doseganja ciljev pa so predvidene tudi zaradi nastanka višje sile (naravne nesreče, ogrožanje prehranske varnosti).
• Ukrepov v nacionalnem načrtu obnove, kjer si bo država prizadevala vzpostaviti ukrepe, da se ne bi znatno poslabšala območja, ki so v dobrem stanju. Prav tako je bila dodana razlaga, da obnavljanje habitatnih tipov v slabem stanju na površinah drugih Natura 2000 habitatnih tipov, ki niso v slabem stanju, ne šteje za poslabšanje slednjih (na primer obnavljanje travniških habitatnih tipov na površinah grmovnih in gozdnih habitatnih tipov v dobrem stanju).
• Predvidena je dodatna izjema glede zaveze ne-poslabšanja, in sicer za poslabšanje ne šteje, če je to posledica čezmejnega vpliva.
• Izjema velja tudi za gradnjo naprav obnovljivih virov energije in povezano omrežje ter skladiščenje ogljika, kjer velja domneva prevlade javnega interesa, države članice pa se lahko odločijo, da bodo zahtevale, da morajo biti na voljo tudi manj škodljive alternativne rešitve, vendar jih uredba k temu ne zavezuje.
• V urbanih območjih je treba skrbeti le za ukrepe v mestih, manjših mestih in predmestjih, da ne pride do neto izgub zelenih površin urbanega prostora in urbane drevesne zastrtosti, kar velja za države, ki imajo v urbanih območjih manj zelenih površin, kot je določen prag (45 odstotkov zelenih urbanih površin).
• Države morajo skrbeti za zagotavljanje povezljivosti rek, pri kmetijskih ekosistemih pa je med drugim treba poskrbeti za ukrepe za zaustavitev upada populacij opraševalcev in ptic kmetijske krajine.
• Ukrepi za povečanje biotske raznovrstnosti kmetijskih ekosistemov se merijo s tremi kazalniki, od katerih mora rasti trend dveh (izbere jih država sama), dokler ne bo dosežena njihova zadovoljiva raven. Zadovoljivo raven določijo države same, Komisija pa bo pripravila okvir za to do leta 2028. Na pobudo SIovenije so v kazalnik raznovrstnosti kmetijske krajine vključeni tudi visokodebelni sadovnjaki.
• Ukrepi za obnovo, potrebni za povečanje biotske raznovrstnosti gozdnih ekosistemov, se merijo z devetimi kazalniki. Država izbere tri kazalnike, ki so zanjo najbolj ugodni, trije pa so obvezni za vse (pred tem je bilo obveznih šest).
• Komisija se je zavezala, da eno leto po začetku veljavnosti pregleda finančna sredstva, ki so na EU ravni na voljo za izvajanje te uredbe, oceni potrebe po financiranju in naredi analizo za ugotavljanje morebitnih vrzeli v financiranju.

V Sloveniji smo zaradi opuščanja kmetovanja in posledično zaraščanja predvsem na območjih, ki so manj primerna za intenzivno obdelavo, v preteklosti izgubili veliko travnikov in pašnikov, ki so življenjsko okolje nekaterih najbolj ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Za slovensko kmetijstvo in pridelavo hrane je predvsem pomembno ohranjati pridelovalni potencial kmetijskih površin. Tudi z ohranjanjem biotske raznovrstnosti preprečujemo zaraščanje ter s tem dolgoročno izgubo pridelovalnega potenciala teh površin. Obnova populacij naravnih opraševalcev zagotavlja pomembno storitev naravnega opraševanja.

Ankete javnega mnenja kažejo visoko podporo prebivalstva ohranjanju biotske raznovrstnosti; v Sloveniji več kot tretjina prebivalstva redno preživlja prosti čas v naravi. Prav tako dve tretjini turistov, ki prihajajo v Slovenijo, kot enega glavnih razlogov za obisk navaja ohranjeno naravo.