Markova sijajna kariera je bila zaznamovana s številnimi izjemnimi dosežki, najbolj opazno z njegovo vlogo prvega slovenskega sodnika, imenovanega na Sodišče EU leta 2004. Njegovo globoko razumevanje prava in neomajna predanost sta odmevala in mu prinesli veliko spoštovanje, kar je privedlo tudi do njegove izvolitve za predsednika senata. To funkcijo je z odliko opravljal dva zaporedna mandata.

Pred svojo izjemno službo na Sodišču EU je Marko s svojim delom in srčnostjo kot profesor, prodekan in dekan pomembno prispeval k delu in razvoju Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je sooblikoval prihodnost številnih generacij mladih pravnikov. Bil je resnično profesor z dušo ter ponosen in srčen mentor številnim študentom, pravnikom. 

Markovo strokovno znanje s poudarkom na civilnem in gospodarskem pravu je presegalo tradicionalne pravne okvire, saj se je izrazito zanimal za športno pravo in igral ključno vlogo znotraj nogometnih zvez UEFA in FIFA. Vodstvene funkcije je opravljal v Nogometni zvezi Slovenije (NZS) in Jugoslavije ter Olimpijskem komiteju Slovenije ter pokazal svojo vsestranskost in predanost pravičnosti na vseh področjih življenja. 

S svojim pomembnim delom je prispeval k delu Borznega razsodišča v Ljubljani, Gospodarske zbornice Jugoslavije ter Mednarodne trgovinske zbornice v Parizu. Marko je bil prejemnik naziva častnega člana Društva za pomorsko pravo Slovenije, priznanja za življenjsko delo Zveze društev pravnikov Slovenije, prav tako pa je bil častni član NZS ter nosilec velikega častnega reda za zasluge Italijanske republike.

Zapustil nam je bogato zapuščino ne le pravne briljantnosti, temveč tudi neprimerljive predanosti modrosti in pravičnosti ter prijateljstvo, za katero smo mu neizmerno hvaležni. Njegova smrt je velika izguba za pravno skupnost, predvsem pa za vse, ki smo ga imeli čast poznati in nas je s svojo osebnostjo obogatil. Markova predanost, integriteta in srčnost bodo ostale z nami in še naprej navdihovale tako nas kot tudi prihodnje generacije.