Istrski med se lahko prideluje samo na geografskem območju slovenske in hrvaške Istre. V Sloveniji zajema območje primorskih občin Koper, Izola, Piran in Ankaran, na Hrvaškem pa Istrski polotok s pripadajočimi otoki v Istrski županiji, in sicer območje občin Opatija, Lovran, Mošćenička Draga in Matulji, otoka Cres in Lošinj s pripadajočimi manjšimi otoki Unije, Ilovik, Susak, Vele Srakane ter nizom manjših nenaseljenih otokov. Istrski med je označen z enotnim znakom v obliki kapljice medu.     

Istra je edinstveno kmetijsko-ekološko območje, ki je reliefno, pedološko, geomorfološko in podnebno zelo raznovrstno. Rezultat medsebojnega delovanja teh dejavnikov je raznovrstna rastlinska sestava, kar je odlična osnova za proizvodnjo različnih vrst Istrskega medu, kot so akacija, žajbelj, kostanj, lipa, šetraj ter cvetlični med in gozdni med. Posamezne vrste medu imajo zaradi kombinacije deležev cvetnega prahu posebne organoleptične lastnosti (barvo, vonj in okus).

Poleg pridelave medu mora na opredeljenem geografskem območju potekati tudi pakiranje, saj se le tako lahko čim bolj zmanjša možnost ponarejanja z mešanjem s podobnimi proizvodi, kar je veliko verjetneje, če pakiranje poteka zunaj območja. Preden čebelarji začnejo z označevanjem medu z zaščitenim imenom Istrski med, morajo pri certifikacijskih organih pridobiti  certifikat, ki dokazuje, da čebelar prideluje Istrski med skladno s potrjeno specifikacijo.

Istrski med je že četrti proizvod, ki sta ga Slovenija in Hrvaška skupaj zaščitili pri Evropski komisiji. Poleg tega so zaščiteni še Istrski pršut, oljčno olje Istra in Meso istrskega goveda – boškarina. Slovenija je do sedaj pri Evropski komisiji zaščitila 29 proizvodov.