Baza 20 je bila od aprila 1943 do decembra 1944 bivališče političnega vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. Gre za edini na tako skriven način zgrajen in ohranjen sedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi. Je pomemben spomenik slovenske državnosti.

Slavnostni nagovor ministrice dr. Aste Vrečko

Ti gozdovi nosijo v sebi zgodbe, ki jim v svetu ni enakih. Mogočna stara visoka drevesa so nudila zavetje enemu najbolj izjemnih poglavij človeške zgodovine, ki se je spisalo v njenih najtemnejših časih.

Baza 20 je simbol upora, poguma, solidarnosti in neomajne vere v človečnost. Je edini tovrsten ohranjen kompleks sedeža vodstva nekega odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno v Evropi in tako ne predstavlja le enega najpomembnejših spomenikov slovenske kulturne dediščine, ampak je del dediščine človeštva.

Od spomladi 1943 do konca leta 1944 je bila Baza 20 glavno mesto odporniške Slovenije. Pod temi krošnjami so se sprejemale ključne odločitve za našo državo in tu so se borili za naš obstoj, tako fizičen kot duhoven. Postavljeni so bili temelji slovenske državnosti, a tudi temelji solidarne družbe in že z mislijo k povojni modernizaciji.

Zdi se skoraj neverjetno, da se je v trenutku največje morije in na višku sovražnikove moči, v okrutnem okupatorskem režimu in ob dehumanizaciji Evrope ter sveta v drugi svetovni vojni lahko s puško na rami mislilo ter razvijalo znanstveno in kulturno dejavnost, zdravstvo, tisk in tako naprej. A vendarle sta tukaj delovala znanstveni inštitut in tiskarna. Božidar Jakac je na papir s potezami vrhunskega mojstra ujel pomembno dogajanje, portrete tovarišev in tovarišic. Tiskali so časopise in propagandni material, ki so bili ključni za informiranje civilnega prebivalstva in partizanov. V bazi so imeli svojo radijsko postajo in ostala je skrita pred sovražnikovimi očmi, čeprav je imela baza celo svojo elektrarno. Poslušali so poročila iz Londona in Moskve, poročila o dnevnem stanju na frontah.

Poleg vojaških in političnih dejavnosti je Baza 20 predstavljala tudi kulturno in umetniško središče. Partizanski pisatelji in pesniki so v teh gozdovih ustvarjali literarna in umetniška dela, nastajali so znameniti plakati, vključno z deli Nikolaja Pirnata. Takšni neomajni veri v grajenje boljše prihodnosti, razumevanju, da se ne bori zgolj z mitraljezom, temveč tudi jezikom, kulturo in znanostjo, ni mogoče vzeti najsvetlejšega mesta v naši zgodovini.

Kočevski rog pa ni bil le vojaška baza, temveč tudi zatočišče za številne partizanske bolnišnice, v katerih so ranjenci našli varnost in oskrbo. V različnih obdobjih je tu delovalo več kot 20 različnih bolnišnic, med njimi celo klinika za ženske in porodnišnica. Brez prave sanitetne opreme, ob pomanjkanju vode in ves čas v tajnosti se je vzpostavila prava zdravstvena mreža. Vzpostavili so se temelji javnega zdravstva, predvsem pa globoke empatije, nesebičnosti in zavezanosti k skrbi za lajšanje trpljenja ranjencev in obolelih.

Pred nekaj dnevi smo se spominjali žrtev genocida v Srebrenici, ki se je zgodil, ko smo že mislili, da je svet že postal boljši od tega. A nekaj desetletij pozneje spet padajo bombe na nedolžne civiliste, na najranljivejše in najšibkejše, na otroke ter celo bolnišnice in porodnišnice. Ponovno imamo vojno v Evropi in nezamisljivo, dogaja se genocid v Gazi. Zdi se, da je svet pozabil, kaj vse smo preživeli, kako nesmiselne so vojne in kam pripelje sovraštvo do sočloveka.

Umetniki in umetnice so v svojih delih, pesmih in pričevanjih sporočali prav to. Da se nikoli ne bi pozabilo, da njihova žrtev ne bi bila vnemar.

Če jaz obmolknil kdaj bi tu med bori,
prijatelj, daj, še zame spregovori!
Umolknil si. Tvoj glas? Po vseh poteh

To so besede partizanskega pesnika Mateja Bora.

Uničevalna vojaška industrija in militaristična politika, ki gradita dobičke na uničenih prihodnostih najbolj nedolžnih, ne bi smeli imeti mesta v sodobni družbi. Kot tudi ne ideje, politike in politiki, ki legitimirajo svoj obstoj na zaničevanju, poniževanju in sovraštvu do drugih. To ni nič drugega kot cenen populizem, politika izpraznjene vizije boljše družbe. A takšne ideje so nevarne in ne smemo jih jemati zlahka.

In ko človek hodi po teh gozdnih poteh ter se sprehaja med skromnimi barakami, začuti globoko spoštovanje in hvaležnost do vseh, ki so tukaj živeli in delali. Vsako drevo, vsak kamen nosi spomine na tiste, ki so se borili za našo svobodo. Spomin na njihova junaštva nas navdihuje in nas opominja, da cenimo svobodo, ki jo danes uživamo.

Nikoli ne smemo pozabiti, da današnja Evropa temelji na boju proti fašizmu in nacizmu. Ta gozd nosi zgodbo o nas. Zato nadaljujmo dediščino solidarnosti in vizije v boljšo prihodnost, ohranimo zavezo za svet, v katerem se bodo nestrinjanja reševala za mizo, in ne na bojiščih ter bodo namesto uničevalnega orožja prioriteta zdravstvo, izobraževanje, znanost, kultura, šport in dostojno življenje vseh. Da bi lahko tudi tisti, ki so padli na tej zemlji, s ponosom rekli: da, za to smo se borili.