Dogodek, ki ga je pripravila Slovenska prosveta v sodelovanjem s Svetom slovenskih organizacij, se je pričel z mašo zadušnico, nato pa je sledilo odkritje plošče in kulturni program z naslovom Enkrat še videl bi rad dim nad Itako rodno.

V nadaljevanju objavljamo pozdravni nagovor državne sekretarke Vesne Humar. Velja govorjena beseda! 

Pozdravni nagovor državne sekretarke Vesne Humar na slovesnosti ob 100-letnici rojstva Alojza Rebule

Dober večer.

V 21. stoletju pravimo, da je cel svet vas. In je res. Ampak še nekaj je res: Vsaka vas je cel svet. Šempolaj je cel svet.

Redki so, ki so znali univerzalnost človečnosti ubesediti na tako preprost in hkrati vseobsegajoči način kot Alojz Rebula. Ki je bil tako Kraševec, da bolj ne bi mogel biti. Tako Slovenec, da bolj ne bi mogel biti. Tako kristjan, da bolj ne bi mogel biti. A je vendarle ponavljal in poudarjal, da je najprej, pred vsem tem, človek.

Moj idealizem je v tem že skoraj smešno naiven, ampak ne morem se odreči prepričanju, da imamo ljudje, ki živimo na robovih, na šivih Evrope, na stičiščih jezikov in kultur, ljudje, ki smo od svojih prednikov podedovali breme bolečine in zatiranja, ampak tudi vznesenost upornosti, več možnosti, da razumemo Evropo. In da jo rešimo. Pravo vprašanje bližajoče se Evropske prestolnice kulture ni, koliko turistov bo prišlo (čeprav bomo tudi turistov zelo veseli, sploh če bodo lačni in žejni). Pravo vprašanje je, ali lahko Šempolaj reši Evropo. Ali jo lahko rešijo Prezid, Libeliče, Gornji Senik, Vinica, Solbica in druge kot svet velike vasi v tem skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Škoda, da se o tem vprašanju ne moremo pogovoriti s spoštovanim profesorjem Rebulo in sreča, da se vsak dan lahko pogovarjamo z njegovim izjemnim literarnim, intelektualnim in duhovnim opusom.

V imenu zaposlenih na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ministra Mateja Arčona, ki danes žal ne more biti z vami, in vlade Republike Slovenije, iskreno čestitam vsem, ki ste s svojim prepričanjem, prizadevanjem in delom omogočili ta dan.