»Doživljaji nekega neznanca in brezimneža«: o odgonu Wilhelma Palza iz Ljubljane

»Predakta ni mogoče najti. Zadeva je zastarala. a. a.«, je zabeležil uradnik oddelka za notranje zadeve Velikega županstva ljubljanske oblasti 27. oktobra 1928, potem ko je že šest let trajalo iskanje domovinske občine umetnika Wilhelma (Viljema) Palza oziroma Haij Funkaij Donga. Zadeva Palz, ki se je začela že leta 1922, je le ena od zadev ugotavljanja domovinstva za potrebe odgona, ki jih Arhiv Republike Slovenije hrani v fondu Upravnega oddelka Kraljeve banske uprave Dravske banovine.

Odgon je bil uveljavljena praksa, s katero so lokalne oblasti reševale težave z raznimi postopači, reveži, berači, cigani, prostitutkami in drugimi neželenimi subjekti, ki naj bi metali slabo luč na kraj in občino. Institut odgona v domovinsko občino je bil uzakonjen v Habsburški monarhiji v sedemdesetih letih 19. stoletja in je v veljavi ostal tudi v obdobju po njenem razpadu in prehodu v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na Slovenskem je te naloge najprej prevzelo Poverjeništvo za notranje zadeve pod Deželno vlado za Slovenijo, kasneje Oddelek za notranje zadeve pri Velikem županu ljubljanske oblasti in na koncu Upravni oddelek Kraljeve banske uprave Dravske banovine (skozi celotno obdobje pa so bili podrejeni Ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu). V obdobju po zamenjavi oblasti je, seveda po načelu »svoji k svojim«, institut odgona postal tudi priročno sredstvo za odstranitev nemškega uradništva in drugih »tujcev« iz države. A vseeno je bilo treba za uspešen in zakonit odgon posameznika iz občine najprej ugotoviti njegovo domovinstvo.

Domovinstvo oziroma domovinska pravica je zakonsko prav tako izhajala iz časa habsburške oblasti in se tudi pod jugoslovansko oblastjo ni spreminjala. V splošnem je domovinska pravica posamezniku omogočala nemoteno bivanje v občini ter mu zagotavljala oskrbo v primeru nezmožnosti lastnega preživljanja. Posameznik jo je prejel z rojstvom ali s poroko, lahko pa tudi s prošnjo občinskemu odboru, ko je v občini bival neprestano štiri leta.

Vendar pri Wilhelmu Palzu slednje ni prišlo v poštev, saj se je »nemški potepuški umetnik« po Ljubljani potikal komaj nekaj mesecev, preden so ga oktobra 1922 preverili na Policijskem ravnateljstvu v Ljubljani. Ravnateljstvo je Poverjeništvu za notranje zadeve poslalo poizvedbo za ugotovitev domovinske občine. Vloga s priloženimi dokumenti je bila posredovana na Ministrstvo za notranje zadeve v Beogradu, ki je nalogo prepustilo poslaništvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Nemčiji. Ker je poizvedovanje trajalo več mesecev, je v vmesnem času ministrstvo izdalo odlok, ki sicer ni ohranjen, a na njegovi podlagi je verjetno Palz ostal v Ljubljani brez omejitev. Marca leta 1924 je Palz, pod psevdonimom Haij Funkaij Dong, oddal prošnjo za podaljšanje vize za bivanje v državi, ki jo je tedaj že upravni oddelek velikega županstva brez zadržkov »iz političnih ozirov« posredoval ministrstvu v Beograd. Uradnik upravnega oddelka takrat ni opazil, da prošnjo vlaga Wilhelm Palz, ki je bil v procesu odgona, slednje pa ni ušlo uradnikom na beograjskem ministrstvu. Ministrstvo je julija istega leta poslalo dopis za izsleditev Palza ter zraven priložilo še zadevo s poizvedbo o njegovem domovinstvu, ki je očitno sredi leta 1923 zaradi napačno navedene številke spisa obstala na ministrstvu. Ali je ljubljanska policija potem Palza uspela izslediti in odgnati, ni jasno, saj je celotna zadeva zastarala.

Kljub vsemu pa ohranjeni dokumenti pripovedujejo zanimivo zgodbo o potepuškem umetniku Wilhelmu Palzu oz. Haij Funkaij Dongu, ki se je v letih pred prihodom v Ljubljano potikal po zahodu Nemčije in Avstrije. O njegovem začetnem življenjskem obdobju tudi nemške oblasti niso ugotovile ničesar, razen tega, kar je sam napisal. Sicer naj ne bi vedel ne datuma ne kraja rojstva, a naj bi bil mulat in pogan, ki so ga razbojniki leta 1912 prodali v suženjstvo nekam na indijski kontinent (Hindustan). Obdobje suženjstva je opisal v domišljijski prvoosebni pripovedi o »nekem neznancu in brezimnežu«, ki se dogaja ob reki Ganges in himalajskih gorah. Dele te zgodbe je zapisal celo v svoji, izmišljeni »hieroglifski pisavi«. Leta 1917 naj bi prebegnil iz območja Indije preko Kavkaza in Ukrajine v Nemčijo, kjer so mu ukradli vse dokumente, denar in obleko. Kljub temu, da je bila to le ena od Palzevih lažnih osebnosti, časovni potek njegovega pobega iz »suženjstva« kaže na možnost, da je bil Palz eden od nemških vojnih ujetnikov prve svetovne vojne v carski Rusiji, ki je mogoče med boji na vzhodni fronti doživel psihični zlom, bil ujet in poslan v Zakavkazje. Zaradi vojne travme bi si lahko ujetništvo razložil kot suženjstvo. Leto 1917 namreč sovpada s časom vračanja vojnih ujetnikov iz revolucionarne Rusije po nastopu premirja s centralnimi silami.

Kljub vsemu je bil Wilhelm Palz inteligentna oseba. Imel je dobro izobrazbo, saj so teksti, ki jih je napisal, skoraj brez slovničnih napak. Prav tako je tudi imel precejšnjo domišljijo in umetniško žilico. Njegova pisava je bila lepa za branje, z raznimi okraski, kar je razvidno tudi iz zaplenjene beležnice. Svoje »umetniške« talente je spretno uporabljal, ko se je v začetku dvajsetih let premikal po mestih v Nemčiji, kjer je bil zaradi beračenja in potepuštva večkrat aretiran. Ob aretaciji v Messkirchu je navedel, da se imenuje Albert Reinemann, rojen 2. decembra 1897 v Frankfurtu na Odri. Ko so ugotovili, da Albert Reinemann ne obstaja, se je predstavil kot Wilhelm Palz. Ob priliki prve aretacije v Konstanci je izjavil, da je bil rojen pred petindvajsetimi leti v Pekingu (zato tudi ime Haij Funkaij Dong, s katerim se je prav tako predstavljal), ob priliki druge pa je bil že domnevno poročen s Theo Hess iz Frankfurta na Majni. Vsi podatki, ki jih je podal oblastem, so se izkazali za lažne, zato je Palz pobegnil v avstrijski Egg in Bregenzerwald, kjer se je za tri mesece zaposlil v tovarni slamnikov. Od tam je v naslednjih mesecih pripotoval v Ljubljano, kjer je prišel ponovno pod drobnogled oblasti. Glede na to, da je njegova izsleditev leta 1924 ostala nerešena, lahko sklepamo, da je Palz spet pobegnil drugam.

Jernej Komac