Sv. Frančišek Asiški je leta 1212, tri leta po ustanovitvi moškega reda frančiškanov, ustanovil tudi red za ženske in ga poimenoval red sester sv. Klare oziroma klarise (Ordo Sanctae Clarae – OSC), po plemkinji Clari de Offreduccio oz. sv. Klari Asiški. Ta se je pri osemnajstih letih odločila živeti v čistosti, pokorščini Bogu in strogem uboštvu, kar je bilo za tisti čas precej nenavadno. Odpovedala se je namreč »udobju in sijaju sveta«, vse z namenom, da bi »v notranji svobodi hodila za križanim Kristusom in ga ljubila z vsem svojim bistvom«. Sv. Klara si je raje izbrala molitev, molk, kontemplacijo, ljubezen do Boga in popolno predanost služenja Bogu. Sv. Frančišek je v letih 1212/1213 za klarise sestavil pravila, po katerih naj bi redovnice živele (Način življenja), a so bila pravila kasneje nekoliko omiljena (dovoljeni so bili stalni prihodki in skupna posest, s katero so lahko svobodno upravljale). Papež Inocenc IV. (1243–1254) je izvirno Vodilo sv. Klare, ki je zahtevalo popolno uboštvo, potrdil leta 1253 z bulo Solet annuere, papež Urban IV. (1261–1264) pa je z bulo Religionis augmentum leta 1263 ta pravila nekoliko omilil in samostanom klaris dovolil imeti tudi večjo posest.

Na slovenskem etničnem ozemlju so klarise med letoma 1300 in 1782 ustanovile šest samostanov, od tega kar tri na Kranjskem. Najstarejši in najpomembnejši izmed vseh je bil samostan v Mekinjah pri Kamniku (1300–1782). V različnem časovnem obdobju pa so delovali tudi klariški samostani v Kopru (1299/1301–1806), Šentvidu ob Glini (1321/1323–1553/1554), Škofji Loki (1358–1782), Gorici (1653–1782) in Ljubljani (1657–1782).

Samostan v Mekinjah oz. samostan sv. Marije Vnebovzete reda sv. Klare v Mekinjah na Kranjskem sta ustanovila Sajfrid in Elizabeta Gallenberg-Mekinjska 9. oktobra 1300. Poskrbela sta za nastanitev redovnic in tudi za njihovo gmotno preživljanje. Klarisam sta ob ustanovitvi darovala 13 hub, 4 sirarne, več travnikov, sadovnjakov in potokov ter pravico do oskrbovanja z lesom v gozdu pri Kamniški Bistrici. Glede slednjega so bile klarise več kot 200 let v sporu z mestom Kamnik. Za razliko od ostalih klariških samostanov je samostansko poslopje stalo izven mesta, v njem pa so živele t. i. klarise – urbanke, ki so lahko imele v lasti tudi večjo posest, kar jih je velikokrat oviralo pri redovnem življenju.

Mekinjski samostan je v začetku lahko gostil 13 klaris, skozi čas pa se je njihovo število spreminjalo (ob razpustu leta 1782 jih je bilo celo 20). Vanj so vstopala dekleta najpomembnejših kranjskih plemiških in meščanskih rodbin, nekaj jih je bilo tudi s Štajerske, Koroške in Goriške. Samostan so vodile opatinje; te so po položaju zasedale prelatski stan, zato so se lahko po svojem zastopniku udeleževale zasedanj kranjskega deželnega zbora. Duhovno so bile mekinjske klarise sprva podrejene ljubljanskim minoritom, od 17. stoletja naprej pa so zanje skrbeli kamniški frančiškani.

Samostan je svojo posest širil s številnimi daritvami in nakupi, vendar so bili sosednji samostani (npr. dominikanske v Velesovem) pri tem uspešnejši. Največ posesti so mekinjske klarise imele na vzhodu Gorenjske, med Velesovim in Zagorjem ob Savi. Svojim dobrotnikom so v zameno zagotavljale mašne daritve, obhajanje spomina obletnice smrti, predvsem pa nujno potrebne molitve, za katere v svetu izven samostanskega poslopja ni bilo vedno dovolj časa. Mekinjske redovnice so se podobno kot v drugih samostanih posvečale tudi vzgoji plemiških in meščanskih deklet.

Konec avgusta 1338 je samostan osrečil privilegij avstrijskega vojvode Albrehta II. (1330–1358), s katerim je vojvoda samostanu podelil pravico do nižjega oz. patrimonialnega sodstva nad samostanskimi podložniki. Slednji so sicer živeli precej bolje kot podložniki na sosednjih posestvih v lasti posameznih plemičev. Posledično zato skoraj nimamo poročil o kmečkih uporih na ozemlju samostana. Relativno dobro je samostan preživel tudi čas turških vpadov na Kranjsko; Turki so ga napadli in oplenili le leta 1471, vendar naj bi ob tem v sužnost odpeljali vse redovnice, tako da je bilo treba samostan znova naseliti.

Po letu 1681, ko so Gallenbergi dokončno rešili spor glede dednega odvetništva nad samostanom, so poskrbeli tudi za temeljito obnovo dotrajanega samostanskega, do tedaj še lesenega poslopja; obnovo so končali leta 1686. Valvasor ga je po prenovi označil kot najlepši samostan na Kranjskem. Njegova slava pa je žarela manj kot sto let. Tako kot številni drugi samostani, ki »niso z ničemer prispevali k dobru države«, je bil 12. januarja 1782 po dekretu cesarja Jožefa II. (1765/1780–1790) ukinjen tudi mekinjski samostan. Klarise so samostansko poslopje zapustile 1. julija 1782; večinoma so odšle v Velesovo v prostore nekdanjega samostana dominikank, kjer se je nahajal t. i. zbirni samostan za razpuščene gorenjske ženske samostane: za klarise iz Mekinj in Škofje Loke ter za dominikanke iz Velesovega. S tem se je končalo bogato, skoraj petsto letno gospodarsko, kulturno in duhovno življenje severno od Kamnika. Ponovno je zaživelo po letu 1902, ko so se v samostansko poslopje naselile uršulinke, dokončno pa ugasnilo leta 2016, ko so uršulinke samostan zaradi prevelikega finančnega bremena pri vzdrževanju in obnovi poslopja podarile občini Kamnik. Danes v nekdanjem samostanu deluje Javni zavod za kulturo Kamnik.

Med listinami nekdanjega samostana klaris Mekinje, ki jih danes hrani Arhiv Republike Slovenije v Zbirki listin (SI AS 1063), tokrat izpostavljamo listino cesarja Karla VI. Habsburškega (1711–1740). Ta je namreč pred 300 leti, natančneje 4. oktobra 1724, z listino, spisano na Dunaju, na ponižno prošnjo opatinje in konventa sv. Klare iz Mekinj v vojvodini Kranjski (N. äbbtisin und das convent sanctae Clarae ordens zu Münckhendorff in unserem herzogthumb Crain) kot aktualni vladajoči gospod in deželni knez na Kranjskem samostanu potrdil njihove stare pravice, svoboščine in dobre navade (alt herhabende recht, freyheiten vnd guete gewohnheiten), kakor so mu jih v preteklosti potrdili že njegovi pokojni predniki, a z zanimivo opombo: »so vill daßelbe deren in würckhlicher besiz- und üebung ist«. Gre za predzadnjo potrditev privilegijev pred razpustom samostana v letu 1782; zadnjo tako listino je dala spisati njegova hči Marija Terezija zadnji dan julija 1761.

Jure Volčjak