Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar danes na Brdu pri Kranju gosti Predsedničin forum z naslovom »Pravica do zdravega življenjskega okolja«. To je četrti v vrsti forumov, ki jih predsednica države prireja v svojem mandatu in so povezani s strateško pomembnimi temami za prihodnost Slovenije in ljudi.

Minister Jože Novak je v svojem nagovoru poudaril, da so podnebne spremembe dejstvo. Na ekstremne vremenske pojave se bomo morali kot družba navaditi in se naučiti z njimi živeti. Če želimo povečati našo odpornost na posledice teh sprememb, pa moramo spremeniti naše prakse, navade, vzorce, pričakovanja in načine sobivanja. Potrebno je hitrejše odzivanje in preventivno delovanje tako na ravni države kot lokalne skupnosti, zlasti pa med ljudmi, je zaključil.

V nadaljevanju objavljamo nagovor ministra Jožeta Novaka v celoti (velja govorjena beseda).

"Spoštovana predsednica države, spoštovane in spoštovani sodelujoči, lepo pozdravljeni. Zahvaljujem se za vabilo na današnji forum.

Poplave, s katerim se na Ministrstvu za naravne vire in prostor intenzivno ukvarjamo, so na zelo grob in uničujoč način prikazale razsežnost in moč sproščene energije kot posledice podnebnih sprememb.

Dovolite mi, da sem kanček provokativen: Ali se pravica človeka konča tam, kjer se začne »pravica« zraka, vode, zemlje, prostora ali okolja? Ljudje smo uzurpirali prostor in naravo, zato si moramo postaviti vprašanje: mar si mogoče podnebje in z njim voda ne jemljeta svoje pravice do prostora nazaj?

Pravice do zdravega življenjskega okolja nikakor ne smemo razumeti samo kot pravice, ki pripada človeku, ampak jo moramo razširiti na to, čemur pravimo »mreža življenja«, torej na vse, kar vzpostavlja življenje kot tako in ne samo človeško življenje. Na naravo ne smemo gledati zgolj kot na vir človekovih in družbenih koristi, ampak kot na vrednoto in ji moramo priznati notranjo vrednost, tudi kadar se zdi, da ne prinaša neposrednih koristi za ljudi.

Danes je že vsem jasno: podnebne spremembe niso nekaj, pred čemer je treba svariti, da se bo zgodilo. Podnebne spremembe so že tu. Vstopile so na velika vrata. Opažamo jih v povečanem številu in obsegu vremenskih ekstremov, ki v obliki vse več vročinskih obdobij, suš in poplav že močno vplivajo na življenje ljudi. Omejevanje in zniževanje emisij toplogrednih plinov pa je možno zgolj na skupni svetovni oziroma na planetarni ravni. Tudi Slovenija ima svojo obveznost. Žal pri tem nismo najbolj uspešni in cilji, da bi dosegli postavljene omejitve, se odmikajo.

Pristop k blaženju podnebnih sprememb je neogibno treba diverzificirati. Ne more biti zgolj sprememba energentov, to je prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire, ukrep, ki bo razrešil težavo. Vsakdo mora v teh prizadevanjih dati svoj prispevek in na svoj lasten specifičen način. 

Ko premislim o tem, kašen naj bo prispevek področij, ki sodijo v naš resor, ugotovim, da se moramo pri urejanju prostora spopadati s podnebnimi spremembami drugače kot pri rabi naravnih virov. Za obnovljive vire nedvomno velja načelo trajnosti. Naravne vire pač moramo trajno ohranjati v njihovi največji zmogljivosti. Tu načelo, ki so ga razvili v gozdarstvu, da smemo iz gozda v časovni enoti vzeti samo toliko lesa, kolikor ga v časovni enoti priraste, lahko posplošimo. To načelo ustreza tudi rabi vodnih virov, ni pa ustrezno za upravljanje s prostorom in nasploh za vire, ki niso obnovljivi, kot so kmetijska zemljišča in predvsem prostor. Pri urejanju prostora je načelo trajnostnega razvoja pravzaprav neuporabno, ker je proces rabe prostora bolj ali manj vedno enosmeren. Možnost, da omilimo izgubo prostora kot vira, če že njegove izgube ne moremo preprečiti, je, da rabo prostora upočasnimo. To pa lahko storimo le tako, da se, koliko je le možno, samoomejimo.

V Sloveniji je v avgustovskem dogodku na določenih povodjih, na primer v Savinjski dolini, na Koroškem in še kje, v dveh urah padlo preko 250 litrov dežja na kvadratni meter. Na Poljskem dvakrat več, vendar v razponu dveh dni. Ogrožena so bila življenja in premoženje. Dogodek je presegel nekdanjo kategorizacijo 500 ali večletnega cikla. Kot pa kaže, se bodo ti cikli dogajali v desetletjih ali manj. To pa popolnoma spreminja dosedanjo realnost. Vodotoki so bili zatrpani, nepretočni, gladina se je dvigala v neslutene višine in povzročala škodo v naseljih. Po poplavah je bilo potrebno vodotoke ponovno vzpostaviti.

Ponosen sem, da smo v sanacijo vpeljali celovit pristop. Posamezni ukrepi namreč vplivajo na celotno porečje, so soodvisni in imajo vpliv tako dolvodno kot gorvodno. Vodotoki ne poznajo občinskih meja. Z izrednimi ukrepi, končanimi junija, se je zagotovilo predvsem pretočnost rek. Trajne rešitve, ki bodo odporne na podnebne spremembe, pa so del petletnega programa, ki ne bo zadnji, in bodo zmanjševale tudi poplavno ogroženost. Zanje bomo namenili kar 1,3 milijarde evrov, za sanacijo naselij, hiš in lokalne infrastrukture pa še dodatnih 1,1 milijarde evrov.

Uvajamo na naravi temelječe rešitve (Nature Based Solutions) in dvigamo odpornost na podnebne spremembe. Rešitve podpirajo ohranjanje narave, obnovo naravnih ekosistemov ali posnemajo naravne procese, da bi zmanjšali poplavno ogroženost.

Slovenija je čudovit primer biotske pestrosti, vendar to ni samoumevno in ni nespremenljivo: stanje se namreč slabša. Dobrobiti ohranjene narave pa so neizmerljive. Poglejmo nekaj primerov.

Z ohranjanjem in izboljšanjem biotske raznovrstnosti v gozdovih, mokriščih, traviščih ter vodnih in obvodnih zemljiščih povečujemo ponore ogljika in odpornost ekosistemov. Obnova naravnih vodotokov in poplavnih ravnic zmanjšuje intenzivnost poplav in preprečuje sušnost. Naravi prijazne gozdarske in kmetijske prakse omogočajo pridelavo zdrave hrane, ohranjanje vrst in habitatov v dobrem stanju ter tudi bolj zdravo bivalno okolje za ljudi. Z ozelenjevanjem mest zmanjšujemo toplotno obremenitev, prispevamo k manjši porabi energije za hlajenje, vegetacija omogoča nujno potrebno senčenje. To pa pomeni tudi prijetnejšo in racionalnejšo uporabo trajnostnih oblik transporta, zlasti javnega potniškega prometa, pa tudi - kot sta kolesarjenje in pešačenje -, manjšo porabo energije za transport ter večjo kakovost bivalnega okolja.

Očitno je, da sedanje okoljevarstvene presoje ne zadoščajo za zagotavljanje ustreznega razvoja v prostoru. K okoljevarstveni presoji vplivov na okolje bi morali za nove posege v prostor vpeljati tudi presojo možne vzdržnosti, to je presojo, ali je nov poseg v okolje sploh potreben in kako neogibno je potreben. Ali se lahko vzdržimo in ga ne izvedemo?

Na nek način je taka presoja lahko tudi del presoje vplivov na okolje, če bi vanjo obvezno vključili presojo tako imenovane 'ničelne različice posega'. Najprej je sicer treba zagotoviti, da se s presojami vedno tehtajo vse racionalne možnosti za izvedbo posega, kar žal danes ni pravilo. Presoja bi vedno morala odgovoriti tudi na vprašanje: kakšne bodo posledice za razvoj in za okolje, če posega v okolje ne uresničimo. Ali koristi od posega odtehtajo škode, ki bi s posegom nastale v okolju?

Ključno je, da spremenimo miselnost, ki se je s slovenskim prevodom angleškega 'sustainable development' v 'trajnostni razvoj' nekako samodejno ugnezdila v našo zavest, na način, da angleški 'sustainable development' nadomestimo z ustreznejšim prevodom 'vzdržni – zadržani razvoj'.

Naj za konec strnem svoje misli. Podnebne spremembe so tukaj. Potrebujemo povečanje odpornosti nanje. Potrebno je hitrejše odzivanje. To pa zahteva spremembo praks, navad, pričakovanj in načinov sobivanja. Pred nami je dolgotrajen proces. Vprašajmo se torej, kako delovati v vmesnem času? Kje lahko pričnemo takoj? Naj nam bosta v izziv in premislek prav ideji o samoomejevanju in vzdržnem razvoju. Družba in ljudje se bomo morali navaditi na te ekstremne podnebne pojave in se naučiti živeti z njimi. Preventivno delovanje bo potrebno tako na državni ravni kot v lokalni skupnosti, zlasti pa med ljudmi. Spremeniti bomo morali naše vzorce.

Še enkrat hvala za vabilo na današnji forum. Vsem vam želim plodovito razpravo in se veselim zaključkov."