Ob razpadu avstro ogrske monarhije je po političnem in diplomatskem kupčkanju del slovenskega narodnega življa kot etnična manjšina ostal izven slovenskih oziroma jugoslovanskih meja. Meja proti Republiki Avstriji je tudi po drugi svetovni vojni ne glede na razvoj dogodkov in jugoslovanske oziroma slovenske zahteve ostala nespremenjena, zato je velik del južne Koroške ostal v avstrijski državi. Diplomacija je Koroškim Slovencem skušala njihove pravice zagotoviti z avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955, vendar je bila družbena klima na avstrijskem Koroškem v preteklosti nastrojena veliko bolj protislovensko, zato določila avstrijske državne pogodbe še do dandanes niso v celoti izpolnjena. Kljub nekaterim kritikam, da so pripadniki slovenske manjšine neodločni in premalo aktivni pri postavljanju zahtev do njene izpolnitve, pa je med Koroškimi Slovenci tudi nekaj izjemnih posameznikov, ki močno izstopajo.

V Borovljah leta 1944 rojeni Karel Smolle je svoje otroštvo z materjo in sestrama sprva preživljal pri stricu v župnišču v Šmarjeti v Rožu, kjer se je v popolnoma slovenskem okolju dobro naučil slovenščine. Življenje v župnišču mu je po lastnih besedah prineslo privilegiran položaj, saj so se tam dnevno pretakale informacije o dogajanju na širšem območju, stric, v katerem je imel Smolle zgled pokončnega, socialno čutečega človeka in dušnega pastirja, pa je imel tudi predvsem s slovensko literaturo solidno založeno knjižnico.

V aktivno delo za priznanje pravic Koroškim Slovencem se je Karel Smolle vključil že v času svojega šolanja na gimnaziji na Plešivcu, kjer so imeli močno slovensko dijaško skupino, ki je izdajala časopis »Kres«. Ko je prišel na Slovensko gimnazijo, kjer dijaške organizacije ni bilo, je bil med soustanovitelji Koroške dijaške zveze. V tistem življenjskem obdobju je začel pisati pesmi, ki jih je objavljal pod psevdonimom Miško Maček, leta 1965 pa je izdal tudi zbirko poezije Ujeti krik.

Kljub uspehom na literarnem področju se je posvetil političnemu delu za manjšino. Po študiju prava je na Dunaju vodil svojo prevajalsko pisarno, ki mu je pri delu za narodnostne pravice omogočala popolno neodvisnost od vplivanja vsakodnevne politike in različnih političnih struj na osebna prepričanja. Leta 1986 je bil z Alternativno listo, predhodnico Zelenih, prvič izvoljen za poslanca v avstrijski državni zbor, kjer se je posebej posvetil krepitvi vloge avstrijskih narodnih skupnosti, seveda s poudarkom na Koroških Slovencih in Slovenkah. Uspelo jim je doseči radijske in televizijske oddaje ne le za Slovence, pač pa tudi za Hrvate na Gradiščanskem, dvojezično zvezno trgovsko akademijo, vključitev manjšine, ko je šlo za odškodnine žrtvam nacizma itd. Vzpostavil in gojil je stike s pripadniki manjšine južnih Tirolcev v Italiji, s sotrudniki pa so leta 1984 ustanovili slovenski Center, ki je sčasoma prerasel v Center avstrijskih narodnosti. Nanj se je Smolle naslanjal, ko je iskal ideje in smernice za parlamentarno delo. Bil je tudi soustanovitelj zelo aktivne Slovenske gospodarske zveze. Drugič je bil v državni zbor izvoljen na listi Liberalnega foruma. Široko razpredena poznanstva, ki jih je stkal v času svojega dela kot poslanca, je s pridom izkoriščal, ko je šla Slovenija po osamosvojitveni poti in si prizadevala za priznanje samostojnosti, saj je bil s soglasjem avstrijske vlade ustanovitelj in vodja slovenskega predstavništva na Dunaju, ki je preraslo v slovensko veleposlaništvo v avstrijski prestolnici.

V času njegovega delovanja se je nabralo veliko arhivskega gradiva, ki ga je po tehtnem premisleku predal Arhivu Republike Slovenije. Čeprav je bilo, kakor velik del osebnih fondov in kot v svojem članku »Koroški Slovenci in avstrijske politične stranke« priznava tudi sam, precej neurejeno in posledično nepregledno, je »v kupu papirja«, kot se je izrazil, najti zanimive zapise, ki osvetljujejo dogajanje med manjšinci. Poleg gradiva, ki je nastajalo iz osebnih zanimanj, ob opravljanju naštetih funkcij ali pa je bilo nanje vezano, je namreč ohranjeno tudi tako, ki osvetljuje koroško stvarnost nekdaj in danes. Osvetljuje zlasti njihov boj in trud za priznanje pravic in reševanje težav manjšinskega naroda, pa tudi razvoj dogodkov na jugoslovanski oziroma slovenski in avstrijski strani meje tako pred osamosvojitvijo, med njo in po njej.

Kakor vsak osebni fond ima tudi gradivo Karla Smolleja svoje lastnosti in posebnosti. Prevzemanje in urejanje gradiva osebnih fondov je lahko za arhivista tudi stresno, zlasti ko gradivo izročajo ustvarjalci sami in ga pred izročitvijo niso presortirali in valorizirali. Med urejanjem in popisovanjem gradiva pride namreč arhivistu v roke vsak papir, s tem pa tudi dokumenti in zabeležke, ki lahko v svojem zapisu skrivajo bodisi družinske, osebne ali politične skrivnosti, zato daje urejanje tovrstnega gradiva večkrat neprijeten občutek brskanja po tuji zasebnosti ali razkrivanje ravnanj, ki bi lahko na podobo posameznika v širši družbi neustrezno vplivala. Seveda pri tem tudi čas naredi svoje in z novimi spoznanji ublaži nekatere sodbe, izročitelj pa lahko v darilni pogodbi sam določi roke, do katerih izročeno gradivo ali del gradiva obiskovalcem arhivske čitalnice ni dostopno.

Pri izročenem gradivu Karla Smolleja je treba opozoriti še eno podrobnost. Glede na navajenost brati delovna gradiva na papirju je Smolle po elektronski pošti dobljena gradiva tiskal na papir. Ker je bila njegova žena Draga splošna zdravnica, v njeni ambulanti pa se je obračalo veliko papirja, ki je sčasoma postal odpadek, je Karel Smolle v maniri dobrega gospodarja in ekološko osveščenega človeka veliko prejetega materiala natisnil na hrbtno stran zastarelih zdravstvenih izvidov ženinih pacientov. V času, ko je v arhivskem gradivu treba anonimizirati z zakonom varovane osebne podatke, še posebej pa je s posebnim zakonom zaščiteno gradivo z zdravstvenimi podatki posameznikov, je uporaba takšnega gradiva v čitalnici močno otežena. Poleg osebnih in zdravstvenih podatkov ženinih pacientov je v gradivu najti tudi osebne podatke nekaterih drugih tretjih oseb, npr. njegovih družinskih članov. Gospod Smolle kot darovalec sicer ni določil posebnih pogojev glede dostopnosti in hrambe zasebnega arhivskega gradiva.

Kljub temu in dejstvu, da je glede na naravo dela in udejstvovanja v izročenem gradivu mnogo kopij ali le fragmentov nekaterih dokumentov, smo v Arhivu Republike Slovenije Karlu Smolleju za podarjeno gradivo izredno hvaležni in se čutimo počaščene, da se je v maniri zavednega Slovenca odločil svoje gradivo prepustiti pristojni inštituciji v matični domovini.

Pisna zapuščina Karla Smolleja obsega 111 arhivskih škatel in zajema časovno obdobje od 1924 do 2024. Nekaj zanimivih dokumentov predstavljamo kot tokratno arhivalijo meseca.

Alenka Kačičnik Gabrič