Vrhovno sodišče je sprejelo odločitev v zadevi, kjer je tožnica od nekdanjega delodajalca zahtevala razliko izplačila poslovne uspešnosti za leti 2020 in 2021. Delodajalec je pri izračunu teh izplačil upošteval obdobja, ko je bila tožnica zaradi bolezni odsotna, kar je pomenilo, da so bili zneski poslovne uspešnosti ustrezno zmanjšani, skladno z obdobji bolniške odsotnosti. Takšen način izračuna je bil določen v merilih podjetniške kolektivne pogodbe.

Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi poudarilo posebno naravo izplačil za poslovno uspešnost. Za razliko od plačila za delovno uspešnost, ki temelji na gospodarnosti, kakovosti in obsegu opravljenega dela, je plačilo za poslovno uspešnost povezano z uspešnostjo poslovanja podjetja kot celote. Ta uspešnost je odvisna od številnih dejavnikov in ne le od kakovosti ali obsega dela posameznih zaposlenih.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) delodajalcem ne nalaga obveznosti izplačila poslovne uspešnosti, prav tako ne določa minimalnega zneska teh izplačil, je sodišče poudarilo, da morajo delodajalci pri tem spoštovati prepoved diskriminacije (6. člen ZDR-1). Zakon namreč zahteva, da delodajalec pri izplačilu poslovne uspešnosti zagotovi enako obravnavo vseh delavcev, ne glede na njihove osebne okoliščine, kot je zdravstveno stanje.

Sklep sodišča