Revščina kljub napredku ostaja resen problem naše družbe. Revščina danes ne pomeni le pomanjkanja osnovnih dobrin, kot so hrana, voda in oblačila, temveč tudi socialno izključenost in omejen dostop do zdravstva, izobraževanja, stanovanja ter negotovo zaposlitev. To pa prizadene zaposlene z nizkimi plačami, starejše z nizkimi pokojninami in mlade, ki se soočajo s prekarnimi zaposlitvami in dragimi stanovanji.  

Zaradi dobrih socialnih politik (zvišanje minimalne plače za več kot 40 odstotkov v zadnjih petih letih, uvedba instituta zagotovljene pokojnine, rekordne uskladitve pokojnin in socialnih transferov v zadnjih dveh letih, dvig vdovskih pokojnin letos in tako naprej), ki jih izvajamo, nam je uspelo zmanjšati hudo socialno in materialno izključenost drastično zmanjšati. Materialna prikrajšanost je tako pri nas prisotna le pri dveh odstotkih prebivalcev, kar je najmanj med vsemi državami Evropske unije (povprečje je 6,8 odstotka) in nas uvršča na prvo mesto. Prav tako je Slovenija med 39 državami članicami Evropske unije in Organizacije za gospodarsko sodelovanj ein razvoj (angleško Organisation for Economic Cooperation and Development - OECD) v zadnjem desetletju dosegla največji napredek pri zmanjševanju števila otrok, ki živijo v revščini. Revščina otrok je bila zmanjšana skoraj za tretjino, kar je izjemen dosežek.

Na te dosežke smo lahko ponosni, vendar dokler obstaja pojav, poimenovan revščina, je naša naloga zelo jasna: krepitev socialne države, ki bo prebivalkam in prebivalcem izboljšala dostop do osnovnih dobrin, storitev ter s tem zagotovila vsem enake možnosti, pravičnejšo prihodnost in večjo socialno vključenost.