Ob eni največjih množičnih grobnic narodnoosvobodilnega boja na slovenskih tleh se poklanjamo spominu na padle rodoljube, borke in borce NOB, internirance in aktiviste Osvobodilne fronte (OF) iz krajev širom po Sloveniji ter pripadnike drugih narodnosti, ki so izgubili življenje na območju Suhe krajine v bojih proti okupatorju in njihovim sodelavcem ter počivajo v še nekaterih okoliških grobiščih. Ta spomenik priča o trpljenju ljudi v prizadevanju za pravičnejšo svetovno ureditev, in o tem, da so za svobodo in našo skupno lepšo prihodnost morali žrtvovati najdragocenejše – svoje življenje. 

Kot je v svojem nagovoru poudaril minister mag. Sajovic, je bila cena bojev z okupatorjem in njegovimi pomočniki v teh krajih izredno visoka. Dejal je, da se je treba spominjati vseh žrtev, se iz zgodovine naučiti, kaj je bilo prav in kaj narobe, ter gledati v prihodnost. Ob tej priložnosti je napovedal tudi, da ima ministrstvo za obrambo kot resorno ministrstvo v naslednjem letu v načrtu  finančna sredstva v višini 80.000 evrov za obnovo vojnega grobišča in spomenika na Cviblju.

Žalna slovesnost v spomin na več kot 2000 padlih borcev in žrtev fašizma na območju Suhe Krajine je potekala v organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto. Spominsko slovesnost je obogatil kulturno program, v katerem so nastopili Mešani pevski zbor Podgorje ter recitatorji in pevci.

Suha krajina je bila v času okupacije prizorišče nenehnih spopadov. Zaradi strateške lege so Žužemberk že v začetku vojne zavzele italijanske okupacijske sile, tu je bilo tudi eno najmočnejših zaledij okupatorjevih sodelavcev. Zaradi razmaha Osvobodilne fronte in partizanskega delovanja v ljubljanski pokrajini so Italijani že leta 1942 izvedli svojo najobsežnejšo ofenzivo na Balkanu, v katero je bilo vključenih 82.000 njihovih vojakov in domačih izdajalcev. Tudi po kapitulaciji Italije leta 1943 ter v letih 1944 in 1945 so se med partizani in okupacijskimi silami odvijali siloviti spopadi. Partizanska vojska je v hudih bojih morala pokazati vso moč do tedaj pridobljenih bojnih izkušenj in vojaškega znanja. V bojih so sodelovale partizanske enote VII. korpusa z udarno 15. in 18. divizijo, Gubčevo brigado ter drugimi partizanskimi sestavami, ki so v številnih bitkah izgubile veliko borcev. Število žrtev se je povečevalo tudi med prebivalstvom. Nemški okupator je tu vztrajal vse do 6. maja 1945. Ena zadnjih in najzahtevnejših bitk, praktično tik pred osvoboditvijo, v Žužemberku, poleg izgub med partizani in aktivisti ni prizanesla niti civilnemu prebivalstvu.