»Plačni sistem v javnem sektorju ne odgovarja več spremenjenim zahtevam, s katerimi se soočajo delodajalci in zaposleni, ki izvajajo javne storitve. Zato Zakon o skupnih temeljih plačnega sistema javnega sektorja predstavlja nujnost, brez katere reforme plačnega sistema v javnem sektorju ni,« je v dopolnilni obrazložitvi na seji Državnega zbora poudaril minister za javno upravo mag. Franc Props.

V novem plačnem zakonu so urejeni skupni temelji, ki veljajo za celoten javni sektor, prav tako pa zakon določa urejanje specifik znotraj petih plačnih stebrov, in sicer: plačni steber funkcionarjev; plačni steber javnih uslužbencev v državnih organih, občinah in javnih zavodih gasilcev; plačni steber javnih uslužbencev v zdravstvu in socialnem varstvu; plačni steber javnih uslužbencev v raziskovalni dejavnosti, izobraževanju in kulturi ter plačni steber javnih uslužbencev v javnih agencijah, skladih in zavodih.

V okviru plačnih stebrov se zasleduje načelo enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah.

Zakon zasleduje usmeritev, da nihče več ne bo imel osnovne plače nižje od minimalne, hkrati pa daje nastavke za boljšo povezanost plačila za delo z rezultati dela, nastavke za uvedbo večje fleksibilnosti pri določanju plač, omogoča boljše prilagajanje ponudbi in povpraševanju na trgu dela, zmanjšuje razlike v plačah za opravljanje istega dela med starejšimi in mlajšimi, vzpostavlja ustrezne mehanizme za lažje privabljanje novo zaposlenih in odpravlja nepotrebne administrativne ovire. Prav tako se z zakonom uvajajo spremembe v sistem nagrajevanja in napredovanja zaposlenih ter na novo določa način usklajevanja plač z inflacijo.

Ključni del zakona je nova plačna lestvica, ki določa 67 plačnih razredov, razpon med njimi pa – namesto trenutnih štirih odstotkov – znaša tri odstotke. Plačni razredi se določijo v nominalni vrednosti, pri tem pa se prvi plačni razred določi v višini vrednosti minimalne plače za leto 2024. Vrednost plačnih razredov se usklajuje enkrat letno, način usklajevanja pa je določen z zakonom. Višina uskladitve vrednosti plačnih razredov plačne lestvice se dogovori v pogajanjih, ki se zaključijo do 1. aprila posameznega leta; oziroma se vrednosti plačnih razredov uskladijo v višini 80 odstotkov rasti cen življenjskih potrebščin, če dogovor do 1. aprila ni sklenjen.

S prevedbo iz sedanje na novo plačno lestvico se odpravlja problem velikega števila delovnih mest, katerih izhodiščna plača je nižja od minimalne plače, in problem enakega plačila javnih uslužbencev, katerih osnovna plača je pod višino minimalne plače ne glede na to, da so uvrščeni v različne plačne razrede. Zakon vsebuje tudi varovalko, ki zagotavlja, da ob vstopu v nov plačni sistem in tudi v naprej noben javni uslužbenec ne bo imel osnovne plače, ki bi bila nižja od minimalne plače. Navedeno se zagotovi na način, da se v primeru, da bi bil javni uslužbenec uvrščen v plačni razred, katerega vrednost je nižja od minimalne plače, javnega uslužbenca uvrsti v prvi plačni razred, katerega vrednost je višja od minimalne plače in ki ga je sicer mogoče doseči z napredovanjem.

Način prevedbe v plačne razrede po novi plačni lestvici pomeni tudi višje osnovne plače na začetku delovne kariere, kar bo stimulativno tudi za mlade, ki šele vstopajo na trg dela. V zakonu se spreminjajo tudi kriteriji starosti za letni dopust, in sicer na način, da se javnemu uslužbencu, ki je dopolnil 55 let, letni dopust poveča za pet dni, v trenutni zakonski ureditvi pa je omenjeni kriterij pri dopolnitvi 50 let.

V zakonu je vključeno tudi določilo, ki preprečuje pretirani realni padec plač na način, da se bo vrednost plačnih razredov plačne lestvice usklajevala letno, in sicer najmanj v višini 80 odstotkov inflacije. V primeru, če bi prišlo do dogovora med socialnimi partnerji o višji uskladitvi, potem bo veljala dogovorjena (to je višja) uskladitev, v nasprotnem primeru pa nastopi zakonsko določen avtomatizem, torej uskladitev v višini 80 odstotkov inflacije.

Zakon spreminja tudi ureditev napredovanja javnih uslužbencev v višji plačni razred. Ocen delovne uspešnosti, ki je bila do sedaj pogoj za napredovanje v višji plačni razred, nova zakonska ureditev ne pozna več. Praviloma bodo javni uslužbenci napredovali za en plačni razred po poteku določenega časovnega obdobja (od dveh do štirih let), zgolj omejeno število javnih uslužbencev (10 odstotkov) pa bo lahko (pospešeno) napredovalo za dva plačna razreda na podlagi zakonsko določenih kriterijev. Zmanjšanje razlike med plačnimi razredi nove plačne lestvice iz štiri na tri odstotke ob uvajanju napredovanja praviloma izključno za en plačni razred naj bi dolgoročno prispevalo k počasnejši rasti mase plač v javnem sektorju.

Prav tako je opredeljena združitev redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, kar predstavlja administrativno razbremenitev in poenostavitev sistema. Z združitvijo obeh vrst delovne uspešnosti hkrati naslavljamo bolj jasno in transparentno možnost variabilnega nagrajevanja, ki tudi preprečuje možnost dvojnega plačila iz istega naslova. Povišuje se tudi višina dela plače za delovno uspešnost, ko gre za opravljanje rednih nalog, in sicer na 30 odstotkov osnovne plače javnih uslužbencev mesečno (veljavna ureditev določa do 20 odstotkov), s čimer se pripisuje povezanost med plačilom za delo in rezultati dela. Poleg navedenega lahko delodajalci še vedno namenijo za izplačilo delovne uspešnosti tudi prihranke iz sredstev za plače in projektna sredstva.

Zakon prinaša tudi večjo fleksibilnost pri določanju višine plače za zaposlene z ustreznimi izkušnjami, posebnimi znanji in kompetencami. Nadrejenim se bodo zaradi višjega obsega sredstev, namenjenih za variabilno nagrajevanje, omogočile večje možnosti za nagrajevanje nadpovprečno uspešnih javnih uslužbencev, saj zakon zasleduje bolj stimulativno nagrajevanje uspešnih in bolj obremenjenih uslužbencev. Ker nov plačni zakon predstavlja tudi skupna prizadevanja, da bo zaposlitev v javnem sektorju, ki nudi stabilno, spodbudno in fleksibilno delovno okolje, spet postala privlačna, so  dodatno omogočene tudi višje uvrstitve (do 10 razredov) javnega uslužbenca ob zaposlitvi v javnem sektorju. Slednje sledi lažjemu pridobivanju kadra za zaposlitev v javnem sektorju kot tudi ohranjanju že zaposlenih javnih uslužbencev, ki so s svojo strokovnostjo ključni za izvajanje kakovostnih in učinkovitih javnih storitev.

Zakon vsebuje tudi novo ureditev sklepanja in veljavnosti Kolektivne pogodbe za javni sektor, ki predstavlja realizacijo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-249/10-27 z dne 15. marca 2012, s katero je bila ugotovljena neustavnost določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki so urejale način sklepanja ter pogoje za veljavnost kolektivne pogodbe za javni sektor in njenih sprememb in dopolnitev. Z zakonom se tudi v celoti uresničuje odločba Ustavnega sodišča št. U-I-772/21-37 z dne 1. junija 2023, ki se nanaša na neustavnost sodniških plač.

V povezavi z usklajevanjem vrednosti plačnih razredov plačne lestvice se bodo najprej uskladile plače javnih uslužbencev. Sprejeta je odločitev, da funkcionarji Vlade, funkcionarji Državnega zbora in funkcionarji Državnega sveta pridobijo pravico do izplačila višje plače šele ob začetku novega mandata tega organa. Plače ostalih funkcionarjev, tudi pravosodnih, pa se bodo usklajevale postopoma, podobno kot pri javnih uslužbencih.

Prenova plačnega sistema je skladno z Izvedbenim sklepom Sveta Evropske unije, s katerim je bil potrjen Načrt za okrevanje in odpornost, del reforme "Moderen in odporen javni sektor". Reforma bo izvedena, ko bo dosežen mejnik "Začetek veljavnosti zakona, ki bo urejal sistem plač v javnem sektorju". Izvedbo Načrta za okrevanje in odpornost financira Evropska unija – NextGenerationEU.