»Spoštovani zbrani ter vsi nastopajoči. Dan, ki ga obeležujemo danes, je bil nekoč praznik občine Žiri, in lepo je, da se tradicija ohranja, da se spominjamo, na čem temeljijo naše korenine in naš kraj, ter razlog, da smo danes tukaj. Naslednje leto praznujemo 80 let od konca druge svetovne vojne. Takrat smo se zavezali, da se taka morija nikoli več ne bo ponovila. To so obljubili vsi, ki so preživeli taborišča. Tisti, ki so pisali pisma in spomine, tudi tisti, ki so v teh dogodkih izgubili življenja. Na žalost pa smo njihovo sporočilo vmes pozabili.

Danes žal znova živimo v času vojne. Živimo v času vojne v Evropi. Živimo v času, ko se na svetu ponovno dogaja genocid. V času, ko umirajo otroci, mladi, ženske in nedolžni civilisti, katerih kriki ostajajo neuslišani. In zdi se, da se je svet obrnil stran. A mi tukaj in naša država smo se odločili za pogumno pot – pot, ki sledi pogumu naših prednikov. Prav zato menim, da je ta trenutek tisti, ki bo zaznamoval našo človečnost in naš čas.

Vsi otroci morajo imeti prihodnost; tako tisti, ki živijo tukaj, kot tisti v Ukrajini in Gazi. Današnja proslava je posvečena Kajuhu. Kajuh je nekoč zapisal, da je težko biti mlad v teh časih, biti mlad brez upanja. Na nas je torej, da mladim damo tisto, kar jim bo dalo upanje, in na nas je, da jim omogočimo boljše življenje, boljšo prihodnost.

Živimo v času podnebnih sprememb, ki prinašajo neobetavne napovedi. Ves čas beremo, kako se podnebje spreminja, kako naši otroci ne bodo več dočakali zim, brezskrbnega smučanja in igre. A vendarle imamo moč, da stvari spremenimo, in na tem moramo delati.

Seveda pa je na mladih, da nadaljujejo in zgradijo boljši svet, tako kot tisti, ki so se pred 80 leti borili v času druge svetovne vojne in zmagali.

Danes se nahajamo v čudovitih prostorih nekdanjega Zadružnega doma, ki je bil z več kot 3000 kvadratnih metrov zgrajen leta 1948, ob koncu druge svetovne vojne, v času modernizacije družbe, ko so ga gradili vaši sorodniki in sokrajani s skupnim delom. Še danes ostaja to dom skupnosti.

Tukaj lahko vidimo, kako je bila kultura tista, ki je imela nalogo spreminjati svet in z njim družbo. Na teh odrih so mnogokrat nastopala slovenska gledališča, tudi v času po vojni, ko ni bilo možnosti za obisk velikih mest. V začetkih so prav tu nastajale povezave nove skupnosti; ljudje so imeli možnost ogledov predstav, petja, branja knjig, izobraževanja in tako naprej. Vsa ta leta se prostori niso spremenili in še vedno služijo skupnosti in upam, da bo tako tudi ostalo. Zahvaljujem se za povabilo, da sem lahko danes tukaj z vami kot ministrica za kulturo – kulturo, ki nas v najtemnejših časih spodbuja k boljši prihodnosti, daje upanje, osmišlja naše bivanje in nas poskuša soočiti z največjimi grozotami.

V času druge svetovne vojne in odpora so se ljudje borili ne le s puško, ampak tudi s knjigo, pesmijo, harmoniko, plesom in gledališčem, kajti želeli so si svobodno peti, plesati in si izmenjavati misli v slovenskem jeziku še dolgo po koncu morije.

Zaradi njih smo danes tukaj, govorimo slovensko in se v miru spominjamo preteklih dogodkov. Nimamo vojne in živimo v miru, saj smo se skozi leta naučili sobivati, tudi kadar se ne strinjamo, in to je bistvo demokracije, ki temelji na sobivanju, solidarnosti in spoštovanju. Čeprav se zdi, da politika včasih na to pozablja, je naša naloga, da se vedno spominjamo, zakaj smo tukaj in omogočamo skupnosti rast. Danes živimo v svobodni, samostojni Sloveniji, kar je tudi odraz preteklih bojev. To nam nalaga moralno dolžnost, da se zavzemamo, opozarjamo in ne dopuščamo, da kdorkoli odrašča v pomanjkanju, vojni ali brez upanja.

To bo, verjamem, tudi sporočilo današnje proslave – sporočilo Kajuha, vseh borcev in vseh, ki se vsako leto tukaj in po Sloveniji spominjajo druge svetovne vojne. Želim vam lep večer v tej čudoviti dvorani, ki naj še dolgo ostane dom skupnosti, ki nas s svojimi zidovi in vsebino spominja na pretekle dogodke ter gradi upanje in boljšo prihodnost. Hvala lepa.«

Ministrica dr. Asta Vrečko