Državno sekretarko je spremljal generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Gregor Šuc.

Spodaj objavljamo nagovor državne sekretarke Vesne Humar. Velja govorjena beseda.

Nagovor državne sekretarke Vesne Humar na spominski slovesnosti v Gonarsu

Spoštovani zbrani, cenjeni gostje, predstavniki oblasti, ekscelence.

Na ta kraj spomina vsako leto prihajamo s ponižnostjo. S hvaležnostjo do vseh, ki so v temi sovraštva izbrali in prižgali luč človečnosti. Ampak tudi z odgovornostjo. Ko stojimo ob tem in drugih obeležjih namreč nismo na vratih zgodovine, smo na pragu prihodnosti.

V koncentracijskem taborišču Gonars so bili ob številnih Slovencih, Hrvatih in drugih, internirani tudi mnogi umetniki. Eden od njih je bil slikar Nande Vidmar, naš primorski rojak, rojen na Proseku. Njegove risbe in skice iz taboriščnega življenja prav res povedo več kot tisoč besed. Metodična nasilnost apelov, dolge vrste izmučenih ljudi, predvsem pa portreti trpečih in umirajočih taboriščnikov nas s svojo neposrednostjo prisilijo, da vidimo slepo krutost tega, kar se je dogajalo na tej lepi prijazni ravnini. Najbolj pa boli to, kako zelo so te skice podobne temu, kar dan za dnem vidimo na zaslonih.

Dan spomina na mrtve, dan ko prinesemo rože in prižgemo sveče in sklonimo glavo običajno izkoristimo za to, da rečemo: nikoli več. Nikoli več vojne. Nikoli več pobijanja nedolžnih otrok. Nikoli več preganjanja, beguncev, krikov, ruševin in uničenja.

Mahasen al-Khateeb, palestinska ilustratorka in digitalna umetnica, je risala in objavljala podobe vojnih grozot v Gazi. Njeno delo je spremljalo več kot pet milijonov ljudi. Prejšnji teden je umrla v ruševinah svojega doma skupaj s celotno družino. Stara je bila 32 let.

Slikarka Veronika – Nika Kozshusko je s črnim in belim tušem risala ruševine ukrajinskih mest. Pred dvema mesecema je bila ubita med napadom na Harkov. Stara je bila 18 let.

Ta naš nikoli več je vse bolj tanek in prazen. Vse bolj nas preganja in mori in postavlja na laž tisti vedno znova.

Preteklosti ne moremo spremeniti. Živimo na enem od stičišč Evrope, na vratih, na prehodu, na točki, kjer se stvari spreminjajo in čez katero se ljudje premikajo. To je hkrati prekletstvo in blagoslov. Dediščina prve vojne in Soške fronte, dediščina fašizma, protifašističnega upora, druge svetovne vojne, nacistične okupacije in osvobodilnega boja je del našega genskega zapisa.

Nihče od nas ne zna preprečiti vojne. Vsak od nas je veliko premajhen in prešibak za takšen podvig. Vsak od vas se, tako kot jaz ob tistih podobah trpljenja in uničenja, gotovo počuti nemočen.  Ampak še vedno smo odgovorni.

Rišemo vojno, ko dovolimo, da se na temeljih boleče zgodovinske izkušnje ustvarjajo nove delitve, ko se zmerjamo s fašisti in komunisti. Rišemo vojno, ko dovolimo razčlovečenje tisočih, ki danes prihajajo čez ta naša evropska vrata, ko dovolimo besede o tem, besede izrečene v naših najvišjih demokratičnih institucijah, da so to manj kot ljudje, besede o tem, da je raketiranje bolnišnic nujno zlo, besede o tem, da je pošiljanje osemnajstletnikov na fronto tisoč kilometrov od doma strateška poteza.

Prosimo vas, spomnimo se naših babic in dedkov. Spomnimo se, da jim je bilo težko. Reči besedo, dvigniti glavo in roko za demokracijo, svobodo in mir. Pa so to vseeno storili. Čeprav so vedeli, da je lahko cena za njihov pogum strašna. Čeprav so v Gonarsu in na drugih strašnih krajih mnogi to ceno tudi plačali.

Prosim vas, poglejmo okoli sebe. To čudovito pokrajino, obsijano s soncem. To modro nebo in mehko zeleno travo. Rišimo to. Rišimo mir.