Sredi oktobra 2024 se je s preselitvijo in z združitvijo večine prostorov arhiva v prenovljenem osrednjem traktu nekdanje vojašnice na Roški oziroma Poljanski cesti uresničila več desetletna želja Arhiva Republike Slovenije (Arhiv RS).

Uvodoma namenimo nekaj besed zgodovini objekta. Tako imenovano cesarsko - kraljevo domobransko vojašnico za 27. domobranski pehotni polk, poimenovano tudi domobranska vojašnica ali roška kasarna, po nemško Kaiserlich-königliche Landwehr-Kaserne, so pričeli graditi leta 1891. Gradnja prve faze je bila končana v letu dni. Z drugo fazo so nadaljevali po velikem ljubljanskem potresu leta 1895, dokončana je bila leta 1899. Kljub temu, da druga faza ni bila izvedena po prvotni zamisli, sta sklopa predstavljala celoto, ki je po svoji arhitekturi izstopala iz okolja, v katerem je nastala. Na zunaj glavna objekta nista dajala vtisa, da sta namenjena vojaštvu.

Po propadu Avstro-Ogrske jo je prevzela nova oblast in jo preimenovala v vojašnico kralja Petra. Med drugo svetovno vojno so bile v njej nastanjene italijanske, nemške in domobranske vojaške enote. Po vojni je vojašnico prevzela Jugoslovanska ljudska armada in jo preimenovala v kasarno maršala Tita. Uporabljala jo je do osamosvojitve Slovenije leta 1991. Širši javnosti je postala poznana leta 1988 v času vojaškega sodnega procesa proti četverici – Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu, saj so Roško cesto med sodnim postopkom preplavili demonstranti s parolami ter zahtevami po izpustitvi četverice in spoštovanju človekovih pravic.

Tokratna arhivalija meseca prikazuje dogajanje v zvezi z vojašnico v poosamosvojitvenem obdobju. Prvi dokumenti, v katerih se nekdanja vojašnica na Roški cesti omenja kot potencialni prostor za Arhiv RS, segajo v začetek leta 1992. Osnova za to so bili »Kriteriji za upravljanje z nepremičninami Jugoslovanske armade, ki so prešle na Republiko Slovenijo – Ministrstvo za obrambo«, ki jih je Izvršni svet Skupščine RS določil na 132. seji 11. novembra 1991.

Vlada RS je na 18. seji dne 3. septembra 1992 prostore nekdanje vojašnice dodelila v upravljanje in uporabo Ministrstvu za kulturo ter Ministrstvu za šolstvo in šport. Ob tem je treba ločevati med starejšim delom vojašniškega kompleksa ob Roški cesti, kjer je po obnovi stavbe zaživel srednješolski center, in trikrakim objektom med Roško, Poljansko in Kapusovo, ki je bil zgrajen v drugi fazi in o katerem govorimo v tem prispevku. 17. novembra 1994 je vlada na 114. seji sprejela sklep, da se objekt ob Poljanski cesti (skupaj z zemljiščem, na katerem bo mogoča (do)gradnja objekta, namenjenega izgradnji depojskih prostorov) nameni za potrebe Arhiva RS, Restavratorskega centra RS in Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Za vodenje investicije adaptacije in rekonstrukcije je bil določen Servis skupnih služb Vlade RS.

Ob bok zgoraj naštetemu velja omeniti, da je vojašnica že poleti 1991 postala prvi zbirni center za begunce v Ljubljani. Med vojno v Bosni in Hercegovini je bilo v njej nastanjenih tudi po dva tisoč ljudi, center je bil zaprt v letu 1995. Istega leta je bila opravljena prva faza gradbenih del. Nenehnim prizadevanjem navkljub se investicija v minulem stoletju (prvotni načrti so predvidevali obnovo kompleksa do leta 1998) ni premaknila naprej. Gradbeno dovoljenje za obnovo je bilo pridobljeno šele leta 1999.

Na poizvedbo Servisa skupnih služb Vlade RS glede podatkov o nepremičninah in vozilih, je 19. decembra 2000 takratni direktor državnega arhiva Vladimir Žumer poslal odgovor, ki zelo nadzorno odslikava situacijo arhiva v navedenem obdobju. Žumer tako v dopisu med drugim navaja: »Ob tej priložnosti Vas moramo seznaniti z dejstvom, da Arhiv RS deluje v zastarelih stavbah in zelo slabih delovnih pogojih na sedmih lokacijah v Ljubljani in izven nje (opomba avtorja: V Ljubljani poleg glavne lokacije na Zvezdarski ulici 1 še Cankarjeva cesta 5, Kazina − Kongresni trg 1, Plava laguna − Linhartova cesta 3a in Petrol − Dunajska cesta 48 ter izven Ljubljane še grad Lisičje − Lanišče 23 in Gotenica). Trdimo, da so delovni prostori in oprema najslabša v vsej državni upravi. Že več kot deset let se za ogromna osnovna sredstva (stavbe, oprema arhivskih skladišč in laboratorijev, številne drage aparature) ne obračunava amortizacija, kaj šele dejansko zagotavlja, kar pomeni, da se nepremičnine in premičnine ne obnavljajo, investicij in investicijskega vzdrževanja pa v vseh letih praktično ni bilo.«.

Do leta 2006 je bil poleg zahodnega trakta, ki je pripadel Restavratorskemu centru, za depojske prostore državnega arhiva obnovljen le vzhodni trakt ob Kapusovi ulici, v katerem je eno etažo v uporabo pridobil tudi Zgodovinski arhiv Ljubljana. Severni (osrednji) trakt ob Poljanski cesti, predviden za preselitev poslovnih prostorov arhiva, pa je s časoma propadal.

Ministrstvo za kulturo in državni arhiv sta se maja 2013 na načelni ravni dogovorila, da bi se z obnovo osrednjega trakta lahko tja preselili vsi poslovno-upravni prostori in javni programi arhiva ter bi na Zvezdarski ulici 1 ostali le še depoji. Dogovorjena je bila fazna prenova objekta, ki je v prvi fazi predvidela obnovo in dozidavo osrednjega trakta, v nadaljnjih fazah pa bi bila mogoča dograditev depojskih in drugih prostorov na južnem robu kompleksa ter funkcionalna povezava vseh traktov.

Arhiv RS je po potrditvi projektne naloge in idejne zasnove v letih 2016–2018 pripravil še preostalo projektno dokumentacijo (projekt za gradbeno dovoljenje (PGD) in projekt za izvedbo (PZI)) za prenovo in dozidavo osrednjega trakta. Zaradi spomeniške zaščitenosti objekta je pripravo vseh dokumentov spremljalo zahtevno usklajevanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Obnova osrednjega dela objekta za potrebe državnega arhiva je bila uvrščena tudi v Nacionalni program za kulturo kot temeljni strateški dokument za področje kulture in varstva kulturne dediščine.

Gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo in dozidavo osrednjega trakta ter dozidavo novega objekta na dvorišču je bilo pridobljeno poleti 2017. Minila so še dobra štiri leta do oktobra 2021, ko je bil v Načrt razvojnih programov (NRP) uvrščen investicijski program Rekonstrukcija in dozidava objekta na Poljanski cesti 40 v Ljubljani. Pogodba z izvajalcem gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del je bila podpisana marca 2022. Junija 2024 so bila dela končana in arhiv je stavbo prevzel v uporabo.

Po montaži tehnološke in pisarniške notranje opreme so se v septembru in oktobru 2024 pod eno streho preselili vsi zaposleni v arhivu, del gradiva in prostori, namenjeni uporabnikom arhivskega gradiva, kot so čitalnica, predavalnice, razstavni prostor in drugo.

To predstavlja vsekakor dobro popotnico in razlog za veselje ob skorajšnji 80-letnici Arhiva RS.

Jernej Križaj