Arhiv Republike Slovenije od konca oktobra 2024 deluje na novi lokaciji na Poljanski cesti 40, kjer ima v obnovljenem in dozidanem objektu na voljo 6300 m² neto tlorisne površine. V novih prostorih so prostori arhivistov, delavnice in laboratoriji, čitalnica in drugi prostori za uporabnike, knjižnica ter del arhivskega gradiva. V nove prostore so se preselili tudi vsi zaposleni, ki so bili do sedaj razseljeni na dveh lokacijah.

Z novimi prostori je Arhiv Republike Slovenije optimiziral svoje delovanje z organizacijskega, funkcionalnega, strokovnega in stroškovnega vidika, hkrati pa zagotovil ustreznejše varstvo in večjo dostopnost arhivskega gradiva kot nacionalne kulturne dediščine ter bistveno boljše delovne pogoje za zaposlene in obiskovalce oziroma uporabnike.

Dolga pot do novih prostorov

12. septembra 1962 je imel ameriški predsednik John F. Kennedy na univerzi Rice v Houstonu znameniti govor z naslovom We choose to go to the Moon. V njem je javnost seznanil s smelim načrtom, da človek do leta 1970 stopi na Luno. »Odločili smo se, da gremo na Luno v tem desetletju in počnemo druge stvari, ne zato, ker so lahke, ampak zato, ker so težke; ker bo ta cilj služil, da se organiziramo in izmerimo naše najboljše moči in veščine; ker je to izziv, ki smo ga pripravljeni sprejeti, ki ga nismo pripravljeni odložiti. Cilj, ki ga nameravamo osvojiti. In tudi druge.«

17. novembra 1994, minilo je torej 30 let, je Vlada Republike Slovenije sprejela sklep, da tako imenovano Domobransko kasarno ob Poljanski cesti skupaj z zemljiščem, na katerem bo mogoča gradnja depojev, nameni za potrebe Arhiva Republike Slovenije in Restavratorskega centra.

Nenehnim prizadevanjem navkljub se investicija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ni premaknila naprej, čeprav so prvotni načrti predvidevali obnovo kompleksa do leta 1998. Gradbeno dovoljenje za obnovo je bilo pridobljeno šele leta 1999. Tedanji direktor arhiva Vladimir Žumer je nato ob vsaki priložnosti optimistično napovedal: »še malo, pa gremo na Roško«. Po polah z načrti so si sodelavci že izbirali pisarne.

V resnici je bil do leta 2006 poleg zahodnega trakta ob Roški cesti, ki je pripadel Restavratorskemu centru, za depojske prostore obnovljen le vzhodni trakt ob Kapusovi ulici. Severni trakt ob Poljanski, predviden za poslovne prostore arhiva, pa je nezadržno propadal, čeprav ni mogoče reči, da je vodstvo arhiva čakalo križem rok.

Ministrstvo za kulturo in državni arhiv sta se maja 2013 na načelni ravni odločila, da bi se lahko sem po temeljiti rekonstrukciji osrednjega trakta preselili vsi poslovno-upravni prostori in javni programi arhiva ter bi na Zvezdarski ulici ostali le depoji. Dogovorjena je bila fazna prenova, ki je v prvi fazi predvidela obnovo in dozidavo osrednjega trakta, v nadaljevanju pa bi sledila gradnja depojskih prostorov na južnem robu kompleksa in funkcionalna povezava vseh traktov. Projektna naloga je bila dokončana že jeseni 2013, nato pa v letih 2014 in 2015 ob usklajevanju s konservatorsko službo še več variant programskih preveritev in idejna zasnova, ki je bila podlaga za pripravo projektne dokumentacije v letih 2016−2018. Gradbeno dovoljenje je bilo pridobljeno julija 2017.

Obnova stavbe je bila uvrščena v Nacionalni program za kulturo, s čimer sta ministrstvo in država prepoznala pomen nove stavbe za delovanje državnega arhiva. Minila so še štiri leta do oktobra 2021, ko je bila investicija uvrščena v Načrt razvojnih programov in v proračunu zagotovljena sredstva za začetek gradnje. Pogodba z na javnem razpisu izbranim izvajalcem je bila podpisana marca 2022. Če je pot do tu trajala tri desetletja, se je zgodba nato odvila razmeroma hitro. Konec aprila 2024 so bila dela končana, pridobljeno je bilo uporabno dovoljenje, Arhiv Republike Slovenije pa je 6. junija 2024 stavbo prevzel v uporabo.

Vrednost gradbenih in obrtniških del je znašala 15.892.106 evrov z DDV. Čez poletje in zgodaj jeseni je stekel še projekt dobave in montaže tehnološke in pohištvene notranje opreme, ki sta ga izpeljali na javnem razpisu izbrani podjetji Trevis, d.o.o., in Lesnina MG, d.o.o., s podizvajalci. Projekt je bil vreden okrog 1.550.000 evrov z DDV. Skupna končna vrednost novih prostorov za Arhiv Republike Slovenije je torej 17.442.106 evrov z DDV. 

Gradnja oziroma izvedba gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del je torej trajala dobri dve leti.

Za tiste, ki nam to ni vsakodnevno opravilo, je bil proces obnove zahteven, vzel je veliko časa in spanca in las. Ni šlo vse gladko in marsikateri koordinacijski sestanek, ki smo jih ob ponedeljkih imeli v gradbiščnem kontejnerju, me je spominjal na kadre iz kultnega filma »Dvanajst jeznih mož«. Očitno pa smo se vsi zavedali, da na sestankih sedimo zato, da probleme, izzive in nesoglasja rešujemo in projekt v zadovoljstvo vseh dokončamo", je poudaril dr. Andrej Nared.

Slavnostno odprtje novih prostorov

Otvoritvene slovesnosti ob odprtju novih prostorov Arhiva Republike Slovenije na Poljanski cesti, ki je potekala v petek, 15. novembra, so se poleg ministrice dr. Aste Vrečko in direktorja dr. Andreja Nareda udeležili tudi minister za javno upravo mag. Franc Props, državna sekretarja na Ministrstvu za kulturo mag. Marko Rusjan in Matevž Čelik Vidmar ter drugi visoki gostje.

O veliki pridobitvi za slovenski državni arhiv in arhivsko javno službo so spregovorili direktor Arhiva Republike Slovenije dr. Andrej Nared, zgodovinar in predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič ter ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko.

Ministrica dr. Asta Vrečko: »Z današnjim slavnostnim odprtjem novih prostorov Arhiva Republike Slovenije na Poljanski cesti se je odprlo novo poglavje za naš največji arhiv, osrednjo arhivsko ustanovo v Sloveniji, v kateri so shranjeni temelji naše državnosti in zgodovine. S tem korakom zagotavljamo sodobne, reprezentativne in ustrezne prostore za arhivsko gradivo, zaposlene in uporabnike. Za nove prostore si je arhiv prizadeval že od sredine 90. let prejšnjega stoletja. Arhivi so naši varuhi spomina, skrbniki preteklosti za prihodnost. V tem mandatu arhivom posvečamo posebno pozornost. Poleg prenove Arhiva Republike Slovenije smo zaključili tudi zahtevno izgradnjo Enote za Prekmurje Pokrajinskega arhiva Maribor v Murski Soboti. S pomočjo sredstev iz poplavnega sklada načrtujemo pet regijskih depojev za arhive, ki so vsi državna institucija. Prav tako sistematično odpravljamo pomanjkanje delovnih mest in iščemo možnosti za zagotavljanje novih prostorov obstoječim arhivom, ki so bili v preteklosti žal pogosto spregledani. Danes ne odpiramo zgolj prenovljene stavbe Arhiva Republike Slovenije, našega osrednjega državnega arhiva, ampak odpiramo novo poglavje v obravnavanju arhivskega gradiva. Odnos do arhivov je tudi odraz odnosa države do preteklosti in lastne zgodovine.«

Zahvale direktorja Arhiva Republike Slovenije ob odprtju novih prostorov

Od Kennedyjevega govora do pristanka Apolla 11 na Luni je minilo manj kot 7 let, za razdaljo 384.400 km. Od Zvezdarske do novih prostorov arhiva sta manj kot 2 km, a rabili smo 30 let. Še veliko dlje bi utegnilo trajati, če bi pred desetletjem ne dobili vztrajnega direktorja Bojana Cvelfarja in če arhivu z Zvezdarske ulice končno ne bi bile naklonjene tudi zvezde.

Dovolite mi torej, da preidem k zahvalam in na prvem mestu omenim vodstvo Ministrstva za kulturo, ki je v prejšnji in sedanji sestavi zagotovilo potrebna finančna sredstva in je imelo za projekt tudi sicer veliko posluha. Spoštovana gospa ministrica, res iskrena hvala vam in vašim najožjim sodelavcem! Veseli me, da so z nami nekdanji ministri Simoniti, Peršak in Školč, saj se je tudi v njihovih mandatih marsikaj premaknilo. Da so stvari operativno stekle, so zaslužni tudi drugi sodelavci ministrstva, zlasti Špela Cizelj Grilc in Saša Rudolf iz finančne službe ter Miroslav Benulič iz službe za investicije.

Hvala projektantoma Maksimu Sešelu in Ani Martini Podgoršek iz biroja Komunaprojekt. Pod idejno zasnovo prenove in načrt notranje opreme se je podpisal Jurij Megušar iz podjetij Ekonova oz. API arhitekti. Nad gradnjo je bedela družba Gea consult z glavnim nadzornikom Jožetom Missonom in sodelavci ter Tone Vidic iz GTS inženiring.

Glavni izvajalec je bil Makro 5 Gradnje s številnimi podizvajalci. Poudariti želim, da smo kljub občasnim nestrinjanjem ali različnim pogledom na iste stvari − največkrat so bile to finančne številke ali odgovornost za kak kiks – zelo korektno sodelovali z ekipo, ki je gradnjo operativno vodila. Zato se lepo zahvaljujem Alenu Luliću, Senadu Omeragiću, Damirju Novaku, Dušanu Žejnu in Mirzetu Šabiću.

Iskreno zahvalo dolgujemo zaposlenim na Restavratorskem centru oz. ZVKDS, ki so z razumevanjem sprejeli, da smo jim pred vrata za dve leti pripeljali gradbišče. Očitno smo obsojeni na dobrososedstvo, zato verjamem, da bomo v prihodnje kar najbolje sodelovali.

Družbama Trevis in Lesnina MG oprema oz. Marku Kacu in Iztoku Miklavžinu s sodelavci se zahvaljujem za odlično sodelovanje pri dobavi in montaži notranje opreme (v prostore so znesli in zmontirali prek 2600 artiklov), prav tako podjetjem Mikrografija, Rabim in Monolit, ki so v septembru in oktobru preselila 5 km gradiva, desetine zahtevnih naprav in blizu tisoč kosov različnih selitvenih škatel, računalniške opreme in drugih pritiklin zaposlenih.

Iskrena hvala sodelavkam in sodelavcem; tistim, ki ste verjeli, in tistim, ki morda niste. Posebna zahvala vsem, ki ste v času načrtovanja, gradnje in selitve po najboljših močeh in zavzeto pomagali. Verjamem, da bomo v veliki stavbi kmalu preboleli vse njene otroške bolezni in se v njej dobro počutili. Zgradili smo namreč le stavbo, telo iz betona, železa, opeke, lesa in mavčno-kartonskih plošč. Temu telesu moramo dati vsebino, vzdušje, dušo, če hočete. Tudi v tem primeru velja rek »arhiv smo ljudje«. 

Na koncu pa bi se rad zahvalil gospodoma, brez katerih današnjega dogodka ne bi bilo. Moj predhodnik Bojan Cvelfar je nekaj dni po prevzemu direktorske funkcije maja 2013 sklical prvi sestanek, po katerem se je temeljni kamen začel kotaliti proti Poljanski. Ni se kotalil sam od sebe, saj se je ovir polna pot pogosto strmo vzpenjala. In prav takrat je Bojan pokazal največ vztrajnosti in razumnosti. Ko je sredi lanskega leta odšel iz arhiva, je veliko dela in odgovornosti padlo na mojega namestnika Gregorja Jenuša. Brez poprejšnjih izkušenj s to hišo se je spopadel z zahtevnimi gradbenimi deli, tehničnimi dilemami in finančnimi vprašanji, vrh vsega je bedel nad pripravo načrta notranje opreme in nato njeno montažo.

Arhiv Republike Slovenije je torej po treh desetletjih od prvih obljub in vladnih sklepov dočakal nove prostore, v katerih smo prvič po letu 1990 vsi uslužbenci arhiva pod isto streho. S tem se končuje pomembno poglavje v zgodovini naše ustanove, ki bo prihodnje leto obeleževala osemdesetletnico delovanja. Zato me danes prevevajo veselje, zadovoljstvo in ponos, da nam je ob podpori Ministrstva za kulturo uspelo pridobiti lepe, sodobne in funkcionalne prostore, kakršne si slovenski državni arhiv zasluži.

Upam tudi, da lahko nove prostore razumemo kot svetlejše ogledalo odnosa slovenske države in družbe do naše arhivske dediščine ter da bodo letos dokončanim arhivskim zgradbam (poleg naše še enota Pokrajinskega arhiva Maribor v Murski Soboti) kmalu sledile nove investicije v arhivsko infrastrukturo. Prostorska stiska nekaterih regionalnih arhivov je namreč resnično pereča.

Naj še končam v »astronavtskem« duhu: morda je bil to majhen korak za veliko gradbeno podjetje, a velik korak za slovensko arhivistiko. Ni nam uspelo zato, ker bi bilo lahko, ampak zato, ker je bilo težko.