Biovarnost ne pomeni spreminjanja načina reje, ampak vzpostavitev dodatnih preventivnih ukrepov za preprečevanje vnosa bolezni v rejo. Naložbe v biovarnost zmanjšujejo tveganje za izbruhe bolezni, s čimer se poveča produktivnost in ekonomičnost reje ter izboljša dobrobit živali in varnost hrane za končne potrošnike.

Biovarnost v reji živali je ključnega pomena za preprečevanje vnosa in širjenja nalezljivih bolezni v živinorejskih obratih. Gre za niz ukrepov in praks, ki zmanjšujejo tveganje okužb in zagotavljajo zdravje živali, varnost ljudi ter kakovost živalskih proizvodov. Biovarnost zajema ukrepe na ravni kmetije, prevoza, veterinarske oskrbe in ne nazadnje zakonodaje.

Splošni in posebni biovarnostni ukrepi

Pravilnik, pripravljen na podlagi Uredbe EU o prenosljivih boleznih živali, velja za vse reje živali, v njem pa so določeni splošni in posebni biovarnostni ukrepi. Splošni biovarnostni ukrepi obsegajo nabavo živali iz preverjenih virov, izolacijo novo nabavljenih živali, ločevanje bolnih in zdravih živali, nadzor nad vstopanjem oseb v objekte z živalmi, uporabo zaščitne opreme, namestitev razkuževalne bariere na vhodih v objekte z živalmi, redno čiščenje in razkuževanje, upoštevanje predpisov za ravnanje z živalskimi stranskimi proizvodi, redno spremljanje in beleženje zdravstvenega stanja živali in veterinarsko oskrbo ter zagotavljanje ustrezne vode in krme. Te ukrepe morajo rejci izvajati ne glede na način reje in vrsto živali, posebni biovarnostni ukrepi pa veljajo za posamezne živalske vrste glede na vrsto reje.

Zaradi nevarnosti izbruhov posebej nevarnih bolezni, kot je afriška prašičja kuga, pravilnik določa posebne biovarnostne ukrepe za reje s prašiči. Reje s prašiči morajo tako poleg splošnih izvajati še posebne ukrepe, ki med drugim določajo rejo prašičev na način, ki onemogoča kakršenkoli stik s prašiči iz drugih obratov, divjimi prašiči ali divjimi prašiči v oborah.

Biovarnost ne pomeni spreminjanja načina reje

Pomembno je zavedanje, da mora vsak rejec živali izvajati biovarnostne ukrepe, saj ima pojav bolezni pri enem rejcu neposreden vpliv na reje v okolici ali celo na območju celotne države. Pravilnik ne predvideva spreminjanja načina reje zaradi biovarnosti, pač pa določa, kako biovarnostne ukrepe prilagoditi posamezni reji. Na primer živali, ki se redijo na prostem, ni potrebno zapirati v hleve, pač pa le prilagoditi določene biovarnostne ukrepe za reje na prostem. Biovarnostni ukrepi morajo biti učinkovito prilagojeni reji glede na:

• namen (plemenske živali, pitovne živali),
• promet z živalmi (na primer vzreja živali iz lastne črede, nakup živali),
• objekte za rejo (reja v zaprtih prostorih, v prostorih z izpustom, reja na prostem),
• osebje za oskrbo živali (oskrba izključno z družinskimi člani, z zunanjo delovno silo),
• način oskrbe živali s krmo in vodo (na primer lastna krma, dokupljena krma, kupljena krma, pitna voda, voda iz površinskih vodnih zajetij).

To pomeni, da mora tudi rejec, ki občasno redi živali za lastne potrebe, izvajati splošne in posebne, svoji reji prilagojene biovarnostne ukrepe. Vse ukrepe biovarnosti, ki jih izvaja rejec, so dolžni upoštevati in izvajati tudi vsi, ki obiskujejo obrate z živalmi, ne glede na to, ali so občasni obiskovalci ali pa vstopajo kot uradne osebe.

Načrt biovarnosti

Rejci perutnine in prašičev s komercialnimi rejami, ki zaradi premikov in/ali prodaje živali ali njihovih proizvodov pomenijo večje tveganje za širjenje bolezni, morajo v skladu s pravilnikom do konca leta 2024 pripraviti načrt biovarnosti. V pripravi je podaljšanje tega roka do konca marca 2025 za ostale komercialne reje, ki ne redijo prašičev ali perutnine. Namen načrta biovarnosti je, da rejec v svoji reji pregleda in zapiše kritične točke glede vnosa in širjenja bolezni. Na podlagi teh informacij bo lažje dopolnil biovarnostne ukrepe oziroma se zavedal pomanjkljivosti in tako bolje zaščitil svoje živali.

Načrt biovarnosti mora vsebovati opis reje, način oziroma tehnologijo reje, skico objektov, kjer so nastanjene živali, ter načrt z vrisanimi vhodi in izhodi. Rejec ga lahko dopolni še z drugimi informacijami, ki se mu zdijo pomembne za pregled nad stanjem glede zaščite živali v reji.

Načrt ni obvezen za rejce, ki živali redijo za lastno, domačo uporabo (torej ne za prodajo oziroma premik na druge lokacije).

Za izvajanje biovarnostnih ukrepov v praksi so rejcem v pomoč smernice za izvajanje splošnih biovarnostnih ukrepov v rejah. Vsebujejo osnovne informacije in znanje o najpomembnejših vidikih biovarnosti, rejcem pa so v pomoč tudi pri pripravi načrta biovarnosti. Smernice so nezavezujoča priporočila, ki rejcem pomagajo razumeti in izvajati učinkovite ukrepe, s čimer prispevajo k zdravju in varnosti svojih živali ter celotne reje.

Biovarnost ne sme biti zgolj zapis v pravilniku, temveč način razmišljanja in delovanja vsakega rejca živali. Le s takšnim pristopom lahko zagotovimo zdravje in varnost vseh vrst živali ter preprečimo širjenje bolezni.