Komandant Stane: od hlapca do poveljnika Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije

Sedmega novembra je minilo 80 let od tragične smrti Franca Rozmana Staneta. France, kot so mu rekli doma, je luč sveta ugledal 27. marca 1911 v ljubljanski porodnišnici, kar je bilo za tiste čase precej nenavadno, sploh v družinah, ki so živele stran od urbanih središč, a je vse kazalo na to, da bo porod težak. Oče Frančišek, po domače Mlakarjev iz Spodnjih Pirnič, se je zaobljubil, da bo pred hišo postavil kapelico, če bosta ostala žena Marjana in otrok živa. Ženo je naložil na voz in jo odpeljal v Ljubljano. Oba sta preživela, a je bil mali France še precej časa bolehen, do konca življenja pa je ostal šibke postave.

Oče Frančišek Rozman se iz 1. svetovne vojne ni vrnil; mati je ostala sama s štirimi otroki. Spoznala je Jožefa Nanuta, begunca s Primorske, zanosila in neporočena odšla z njim v Italijo. Obe deklici in mlajšega Martina so dali v sirotišnico, France pa je šel za hlapca in pastirja. Zanj se je zavzel učitelj Alojzij Macarol, begunec z Goriškega. Mati se je sicer vrnila, se po proglasitvi Frančiška Rozmana za mrtvega poročila, a je bilo življenje še naprej težko. Sprva imenovani skrbnik otrok ni opravljal svojega dela, zato ga je nadomestil Valentin Rožanc (ustreljen kot talec 13. oktobra 1942), ki se je zavzel za Franceta in Martina. Leta 1926 je France odšel za vajenca k peku Lovru Cimpermanu v Ljubljano, kjer je kot pekovski pomočnik ostal tudi po koncu vajeniške dobe. V tem času si je kupil kolo, da je lažje obiskoval domače, navdušil se je za kolesarska tekmovanja, znan je bil tudi kot dober plesalec. Sanjaril je o odhodu preko luže, se kmalu vnel za vojaški poklic, a je bil razočaran, saj na natečaj za sprejem v podoficirsko pilotsko šolo ni bil sprejet. Vzroka zavrnitve ni zvedel, verjetno zaradi šibke postave, premalo uradne izobrazbe ali pa je bila kvota Slovencev že dosežena. Na služenju vojaškega roka je bil po obveznem urjenju kot vojaški pek dodeljen pekarni v Petrovaradinu. S činom kaplarja se je jeseni 1933 vrnil domov. Ker z bratom nista dobila zaposlitve, sta se nekaj časa preživljala s krivolovom, nato je Franc vzel v najem Novljanovo pekarno v Medvodah, a se ni vse izšlo po njegovih načrtih.

Leta 1936 je dvignil potni list z namenom, da gre v Etiopijo pomagat v boju proti fašistom, a so ga italijanske oblasti poslale nazaj domov. Nato je poskušal s selitvijo v Francijo, verjetno le zato, da bi lahko odšel v Španijo. Franc Rozman je bil eden prvih slovenskih prostovoljcev v španski državljanski vojni. Med obiskovanjem podoficirske šole se je seznanil z Alešem Beblerjem, političnim komisarjem šole, ki jo je končal z odliko. Že tu se je izkazal kot dober taktik, hitro je napredoval do komandirja čete, med soborci je bil poznan po tem, da ni poznal besedne zveze »ne morem«. Ko je španska vlada internacionalne brigade umaknila s fronte, je bil ogorčen. Zaključil je tudi oficirsko šolo in ob koncu vojne januarja 1939 je bil že kapetan. Do maja 1941 se je potikal po različnih taboriščih v Franciji, kjer je bil tudi komandant jugoslovanskih barak in se je začel politično angažirati. Nato se je kot prisilni delavec zaposlil kot pek blizu Leipziga, od koder je uspel v prvih dneh avgusta 1941 preko Zagreba pobegniti v Ljubljano, verjetno skupaj z Dušanom Kvedrom – Tomažem. Kmalu je pričel s prenašanjem svojega vojaškega znanja na partizanske čete v okolici Ljubljane.

Oktobra 1941 je odšel na Štajersko. Aprila 1942 sta s Tomažem osnovala 1. štajersko brigado. Stane je postal komandant, Tomaž politični komisar, Peter Stante – Skala pa namestnik komandanta. Prav tako aprila 1942 je Glavno poveljstvo slovenske narodnoosvobodilne vojske izvedlo reorganizacijo vojske, nastale so grupe odredov in Stane je bil imenovan za komandanta II. grupe odredov. Ker ni mogel verjeti, da so 8. januarja 1943 padli praktično vsi borci Pohorskega bataljona, je odhitel na Štajersko, kjer je kasneje naletel le na ostanke bunkerjev. Zdaj že komandant IV. operativne cone narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (dalje NOV in POS) je odšel na Koroško.

Iz Mežice se je vrnil na Štajersko. Ko se je namestnik Skala odpravil na pot do Kozjanskega odreda, so ostali prenočili na Dobrovljah nad Čreto. Stražar je verjetno zaspal, tako da so Nemci presenetili speče, padla sta Dušan Kraigher – Jug in Vera Šlander – Lojzka, sestra narodnega heroja Slavka Šlandra in Stanetova velika ljubezen, sam je bil v napadu ranjen. Moral je nadaljevati pot na Dolenjsko, saj je bil julija 1943 imenovan za komandanta Glavnega štaba NOV in POS.

Komandant Glavnega štaba je ostal vse do usodnega 7. novembra 1944, ko je umrl za posledicami ran zaradi eksplozije lahkega minometa v vasi Lokve severno od Črnomlja. V Belo krajino so zavezniki pričeli pošiljati s transportnimi letali večje količine materiala. Stane je pri pospravljanju materiala, če je le mogel, sodeloval. Tako je bilo tudi 6. novembra, ko je v svojo barako shranil dva zaboja, polna minometov angleškega izvora. Šlo je samo za cev z majhnim podstavkom, brez merilnih naprav. Naslednjega dne so se odločili, da minomet preverijo. Anton Dobrilovič − Tonček in Jožef Jug sta orožje postavila v plitev jarek in spustila v cev prvo mino, Tonček kot merilec, Jug kot pomočnik. Stane je ukazal streljanje in Tonček je pritisnil, vajo so ponovili še enkrat. Ker je v zaboju ostala še ena mina, so se odločili, da tudi to izstrelijo. Strela ni bilo, zaslišala pa se je močna detonacija. Tonček in Jug sta bila na mestu mrtva, Stane se je prijel za trebuh in padel, prav tako Jože Malnarič – Križevski, ranjeni so bili tudi Lado Ambrožič – Novljan, Anton Žnidaršič – Štefan in Franc Tavčar – Rok. Za posledicami ran sta umrla komandant Stane (še istega dne) in Štefan (18. decembra 1944).

Ali je bila smrt komandanta Staneta res nesreča ali je šlo za zaroto, ki je naredila narodnoosvobodilnemu gibanju tako veliko škodo? In kdo je stal za vsem skupaj? Njegovi soborci, zavezniki, nemški okupator ali kdo četrti? Sabotaža, ker je bilo orožje britansko? Takšne in drugačne govorice so začele krožiti takoj po nesreči. Verjetno je prišlo med transportom min do nepredvidenega udarca in se je sprožila prva varovalna naprava, na zunaj pa embalaža ni kazala nobenih poškodb. Ker je kasneje prišlo še do več podobnih poškodb, je Vrhovni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije prepovedal uporabo teh minometov.

Po besedah Anteja Novaka – Frica je bila organizacija pogreba ena najbolj žalostnih nalog v njegovem življenju. Pogrebne svečanosti so potekale naslednjega dne v Črnomlju, Boris Kidrič se je od komandanta Staneta, majhnega po postavi, a velikega po duhu, v govoru poslovil z temi besedami: »Narodno življenje je bilo tvoje življenje, borba je bila tvoja osebna borba. Povezan si bil s svojimi edinicami na življenje in smrt. Poznal si edinice kot nobeden Tvojih komandantov in mnogokrat so se morali Tvoji podrejeni komandanti od Tebe učiti. Edinice so vedele, da si njihov in prav zato je Tvoja smrt za edinice tako velik udarec.«.

Komandanta Staneta je na položaju nasledil njegov španski soborec Dušan Kveder – Tomaž.

Polona Trobec Mlakar