Zato je država konec devetdesetih let začela urejati status izbrisanih, kasneje pa tudi spremenila normativne podlage za pravično povračilo nastale škode. Sprejeta in uveljavljena sta bila Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Ustavno sodišče je v preteklem obdobju presojalo ustavno skladnost več določb obeh zakonov in pri tem tudi ugotovilo ustavno neskladnost nekaterih določb. Neskladnost je bila z noveliranjem zakonov odpravljena.
Nekatere določbe teh zakonov, ki po vsebini sovpadajo s predlogi sprememb in dopolnitev predpisa, ki so ga ob sodelovanju predsednice Republike Slovenije pripravile nekatere nevladne organizacije, so bile v presoji na Ustavnem sodišču. Zato je vlada ocenila, da je pred kakršnim koli morebitnim poseganjem v obstoječo ureditev treba počakati na presojo Ustavnega sodišča ter da bo v primeru ugotovljenih protiustavnosti odločitev Ustavnega sodišča upoštevala in ugotovljene protiustavnosti odpravila.

Ustavno sodišče je februarja 2024 (odločba, št. U-I-465/22-13, Up-1038/19-33 z dne 6. februarja 2024) odločilo, da četrti odstavek 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, nista v neskladju z Ustavo.

Navedlo je, da četrti odstavek 15. člena Ustave zagotavlja posamezniku pravico do odprave posledic kršitev človekovih pravic in da je odpravo posledic kršitev človekovih pravic mogoče zagotoviti z vsebinskim priznanjem kršitve človekovih pravic (moralno zadoščenje), vzpostavitvijo prejšnjega stanja in pravico do odškodnine. Kakšen ukrep je primeren in zadosten za odpravo kršitev človekovih pravic, je odvisno od vseh okoliščin zadeve in ob upoštevanju narave kršitve človekovih pravic.

Ustavno sodišče je presodilo, da sta lahko okoliščini, da izbrisana oseba dejansko ne živi več na ozemlju Republike Slovenije in da v času odsotnosti iz razlogov, ki so nastali po njeni volji, ni več poskušala nadaljevati dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, razumna razloga, da ji odprave posledic kršitev človekovih pravic ni treba zagotoviti tudi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, to je z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kljub temu da so bile osebi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva kršene človekove pravice. Po mnenju ustavnih sodnikov je zakonodajalec sprejel primerne in zadostne ukrepe, s katerimi je zagotovil odpravo kršitev človekovih pravic zaradi izbrisa. Presodilo je tudi, da ureditev, po kateri posameznikom, ki po izbrisu in odsotnosti iz Republike Slovenije več kot deset let na noben način niso izrazili želje prebivati v Republiki Sloveniji, ni zagotovljena odškodnina, ni v neskladju s pravico iz četrtega odstavka 15. člena Ustave.

V odločbi je Ustavno sodišče tudi navedlo, da je že pred tem presodilo, da Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni v neskladju z Ustavo zgolj zato, ker na njegovi podlagi niso vse izbrisane osebe avtomatično in brezpogojno upravičene do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje in da je vztrajalo pri izhodišču, da se izbrisanim osebam status vrne po postopku in pod pogoji, ki jih določi zakon in ki veljajo za vse izbrisane osebe enako. Okoliščina, da ni vsem izbrisanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji zagotovljena odprava posledic kršitev človekovih pravic z vzpostavitvijo stanja, ki je obstajalo pred kršitvijo, še ne pomeni, da niso spoštovane zahteve iz četrtega odstavka 15. člena Ustave.

V luči odločitve Ustavnega sodišča zaenkrat ni potrebe po spremembi zakonodaje na tem področju.

Dodajamo še, da je na pobudo nevladnih organizacij (Amnesty International Slovenija in Mirovni inštitut) konec maja letos na Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) potekal sestanek o izbrisanih. Na sestanku, ki ga je vodila državna sekretarka Tina Heferle, ni bilo sprejetih končnih zaključkov. Sta pa državna sekretarka in generalni direktor Direktorata za migracije prisluhnila pobudnikom sestanka in predstavnikom izbrisanih. Povedala sta, da je urejanje statusa izbrisanih resda v pristojnosti MNZ, vendar gre pri predmetni tematiki za širše področje, ki sodi v pristojnost tudi drugih resorjev. Zagotovila sta, da je MNZ pripravljen sodelovati v medresorskih pogovorih in pri iskanju ustreznih rešitev. Poudarila sta, da MNZ pri tem ni ključen resor, ampak bi bilo treba vključiti vsaj še Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za solidarno prihodnost. S tem so se prisotni strinjali. Prav takšno stališče je bilo s strani Ministrstva za notranje zadeve zastopano tudi na sestanku, ki ga je organiziral Urad predsednice Republike Slovenije. Tudi na omenjenem sestanku se je predstavnik Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti strinjal, da glede reševanja tega vprašanja prevzame koordinacijo med vsemi deležniki prav slednji.

Status si je uredilo 12.513 izbrisanih:

• državljanstvo: 8.579,
• dovoljenje za stalno prebivanje: 3.825,
• dovoljenje za začasno prebivanje: 109.