Govor predsednika vlade dr. Roberta Goloba na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti
Dragi državljanke in državljani samostojne neodvisne Republike Slovenije, Slovenke in Slovenci doma, v zamejstvu in po svetu. Cenjena predsednica republike, spoštovani gostje, ekscelence, dragi prijatelji.
Hvaležen in vesel sem, da sem lahko v tem prazničnem trenutku z vami.
Hvaležen sem za načrte, za upanje, ja, tudi za izzive in za težave. Hvaležen sem za dediščino in spomine.
Spomini na leto 1990 so v vseh nas, ki smo doživeli ta čas, gotovo živi in močni. Imel sem srečo, da sem bil takrat mlad idealist. Ampak ne tako mlad, da ne bi imel volilne pravice in sem zato lahko šel z vsem zanosom in prepričanjem na plebiscit obkrožit tisti zgodovinski DA.
Ko smo nosili broške, na katerih je pisalo »Slovenija, moja dežela«, smo bili pravzaprav vsi po malem idealisti. Nismo pa bili naivni. Včasih slišimo, da smo ob osamosvojitvi sanjarili o nekakšnem raju na zemlji. Mislim, da to ni res.
Na plebiscit smo šli kot zrel narod, z vso težo zgodovinske odgovornosti. Nismo fantazirali o nemogočem. Vedeli smo, da je težko stati na lastnih nogah. Ampak vedeli smo tudi, da to zmoremo. In da znamo obrniti stvari. Na bolje.
Pot na bolje ni bila lahka. Vodila je čez osamosvojitveno vojno in katastrofalno tranzicijsko krizo, ki je razbila družine in uničila življenja. Leta 1993 je bila brezposelnost več kot 15 odstotna, torej je bilo brez službe skoraj 150.000 odraslih državljanov. To so številke, ki si jih leta 2024, ob skoraj polni zaposlenosti, sploh ne moremo predstavljati. Ampak tudi danes spremembe na bolje niso lahke. Sprememb se bojimo, ker včasih zabolijo.
Čeprav sebe in svojo ekipo priganjam z znamenitimi časovnicami, zaradi katerih ste po malem vsi jezni name, se zavedam, da spremembe ne morejo biti hitre. Še posebej, če jih hočemo res temeljito premisliti in se o njih pogovoriti.
Ampak tako kot nam v devetdesetih letih kljub težavam nikoli ni bilo žal za plebiscit, tako bomo tudi zdaj odločno hodili po poti sprememb. Ja, naredili smo tudi kakšen korak nazaj in ga še bomo, če bo treba. Ne iz negotovosti – iz odgovornosti.
V vsakdanjem življenju je povsem običajno, da vsak od nas sprejme kritiko, če je upravičena, se prilagodi in se popravi. Kar pričakujemo od odraslega človeka, pričakujemo tudi od zrele politike. Ne bomo pa spreminjali smeri. Kot smo dokazali pri plačni reformi, kot dokazujemo pri zdravstveni reformi – bomo vztrajali.
Slovenija vztraja tudi v svetu, kjer ima vedno močnejši glas. Glas za človekove pravice in za dostojanstvo vseh narodov. Smo članica Evropske unije in Nata, nestalna članica varnostnega sveta, imamo trdno moralno držo, ki raste iz naših osamosvojitvenih vrednot, imamo ugled in zaupanje, ki smo si ju prislužili.
Ni mi všeč, ko nekdo reče, da je Slovenija majhna. Da naše besede in dejanja v svetu ne štejejo. Ne smemo pristati na to samozaničevanje. In ne smemo pristati na logiko strahu. Mir v Evropski uniji je trden in močan in dokler bomo ostali zvesti svojim vrednotam in se ne bomo prepustili sovraštvu, ki raste ravno iz strahu in iz zaničevanja, nam tega miru nihče ne more vzeti.
Tako kot nam nihče ne more vzeti blagostanja. Čeprav se moramo soočiti s tem, da geopolitične spremembe tresejo globalni trg. In se verjetno tudi Slovenija v naslednjem letu ne bo mogla povsem izogniti udarcem.
Ekonomska nihanja so kot letni časi. Pridejo. Ampak – v severni Evropi imajo moder pregovor – ni slabega vremena, je samo slaba obleka. In če prihaja gospodarska zima, je pomembno, da jo dočakamo dobro opremljeni. Vlada bo naredila vse, kar je treba, da bomo imeli res dobro obleko.
Tako kot v energetski krizi bomo oblikovali smiselne, hitre in delujoče ukrepe za gospodarstvo. Še naprej bomo pazili na uravnoteženo proračunsko porabo – ne bomo si kupovali naklonjenosti in glasov za ceno javnofinančnega zdravja Slovenije. In še naprej bomo vlagali v dolgoročno uspešnost našega gospodarstva.
Ponovil sem že večkrat in še bom, ker je res zelo pomembno – sredstva, ki jih namenjamo za raziskave in razvoj, so zgodovinsko visoka in z rastjo do konca mandata se bodo v primerjavi z letom 2022 podvojila. Nikoli nam ne bo žal niti enega samega evra, ki ga bomo vložili v slovenski talent.
Talenta imamo ogromno, toliko, da se čudi in nam ga zavida ves svet. Na podelitvi nagrad najboljšim kolesarkam in kolesarjem sem komaj čakal, da stisnem roko Tadeju Pogačarju. In zelo ganjen in navdušen sem bil prav v tej dvorani, ko sem zaploskal prejemnikom letošnjih Zoisovih in Puhovih nagrad in priznanj.
Si predstavljate, koliko odrekanja in napora, koliko sprememb in koliko vztrajanja je potrebnih, da zmagaš na Touru ali Vuelti? Ali da pridobiš mednarodni raziskovalni projekt? In ob vseh tistih, ki jih slavimo, si predstavljate, koliko nevidnih zmagovalcev je v državi?
Prejšnji teden sem jih srečal kar nekaj – v roku nekaj ur sem z otroki pozdravil Božička in se družil s stanovalci Doma starejših občanov. Na obeh lokacijah je bilo dosti zabave in smeha. In sladkarij. Zavedel sem se, da vse dobro in sladko podajamo naprej, od mame h hčerki, od dedka k vnuku.
To samostojnost, ki smo ji na plebiscitu rekli DA, moramo predati naprej novim generacijam mladih – samostojnost, da raziskujejo, ustanavljajo podjetja, prevzemajo kmetije, svobodno potujejo, da dihajo s polnimi pljuči, da so sprejeti in cenjeni, da niso ujetniki predsodkov, da so nase in na svojo domovino ponosni.
Ker brez ponosa ni samozavesti in brez samozavesti ni samostojnosti. Tisti, ki smo doživeli slovensko prebujanje v osemdesetih letih vemo, kako ponosni smo bili. Na naše industrijske velikane, na olimpijsko medaljo, na slovensko pridnost in znanje, na našo zeleno deželo in njeno lepoto.
Priznam, da se razjezim, ko kdorkoli zaničuje to državo. Ko tepta njene temeljne institucije, ko trdi, da klavrno propadajo šolstvo, zdravstvo, sociala – sistemi, v katerih na tisoče ljudi dan za dnem trdo dela in skrbi za nas.
Ampak eno je kritičnost, drugo so zmerljivke. In ko slišim zmerljivke, se pač razjezim – zaradi naših prednikov, ki so to državo sanjali in gradili, zanjo dali ugled, zdravje, tudi življenje, in zato, ker te zmerljivke preprosto niso resnične.
Slovenija je NAŠA. Od Hodoša do Pirana, od Črnomlja do Kranjske Gore. Gradimo jo skupaj. Gradimo jo spoštljivo in odgovorno. Imejmo jo radi. In imejmo radi drug drugega.
Nocoj so naše misli še posebej:
- z družinami padlih v osamosvojitveni vojni – nikoli ne bodo pozabljeni,
- s prebivalci območij, ki so jih prizadele poplave – ogromno smo že naredili in ne bomo mirovali, dokler ne bo zadnji zidak na svojem mestu,
- s tistimi, ki v državi skrbite za najranljivejše, s tistimi, ki boste čez praznike v službi in s tisoči prostovoljk in prostovoljcev – zelo smo vam hvaležni.
Vsem vam in nam želim vesel in blagoslovljen božič. In naj bo leto 2025 ena sama vztrajna, pogumna, radodarna, ponosna pot na bolje.