Skoči do osrednje vsebine
GOV.SI

Modus Trollerandi

EUvsDisinfo od leta 2015 odkriva, dokumentira in razkriva dezinformacije prokremeljskih medijev. Vsi posamezni primeri so zbrani in na voljo v obsežni in stalno rastoči zbirki podatkov.

(Članek je bil na EUvsDisinfo objavljen 28. julija 2021 (v angleščini).)

Posledica tega, da EUvsDisinfo že več let spremlja prokremeljske dezinformacijske medije, je, da se pokažejo nekateri vzorci. EUvsDisinfo že dlje časa spremlja pripovedovanje zgodb (v angleščini) kot način prepričevanja in nekatere ustaljene zgodbe (v angleščini); podrobno proučujemo strahove (v angleščini) in fobije (v angleščini), ki jih izkoriščajo dezinformacijski mediji.

Dezinformacijska retorika

V tem članku bomo prikazali nekaj cenenih trikov dezinformacijske retorike; kako proizvajalci dezinformacij z vrsto praktičnih metod sistematično onemogočajo izmenjavo idej, ki je bistvo demokracije. Kremeljski troli javni diskurz potegnejo v močvirje nesmiselnega prerekanja. Švedski aktivist je skoval izraz Modus Trollerandi (v angleščini), s katerim opisuje načine, kako z nizom cenenih trikov skaziti javno razpravo. EUvsDisinfo je ta koncept dodatno razvil, da bi pokazal, kako se demokracija lahko preplavi (angleško SWAMPED) z zlonamerno manipulacijo:

S: slamnati mož (angleško Straw Man) (v angleščini):
Napadite stališča ali ideje, ki jih ciljna oseba nikoli ni izrazila.

W: kajpajevstvo (angleško Whataboutism) (v angleščini):
Odvrnite razpravo od teme.

A: napad (angleško Attack) (v angleščini):
Uporabite brutalen jezik, da odvrnete nasprotnika.

M: posmehovanje (angleško Mockery) (v angleščini):
Uporabite sarkazem za omalovaževanje nasprotnika.

P: izzivanje (angleško Provocations) (v angleščini):
Kdo ima koristi (latinsko cui bono)?

E: izčrpavanje (angleško Exhaust) (v angleščini):
Utopite nasprotnika v podatkih in tehničnih podrobnostih.

D: zanikanje (angleško Denial) (v angleščini):
Odločno zanikajte kakršne koli dokaze.

Skupna značilnost vseh teh metod je, da izključujejo vsakršno možnost dialoga. Nestrinjanje je bistvo demokracije; demokratična družba napreduje s pogovori, razpravami, kompromisi ter poskusi iskanja skupnih izhodišč in dogovora o sprejemljivi rešitvi. Kremeljski troli nimajo radi »več spraševanja«: želijo nadzorovati diskurz, voditi naše misli in ustaviti nestrinjanje. Napadajo bistvo demokracije: zamisel spoštljivega javnega dialoga.

Prepoznavanje cenenih trikov kremeljske demagogije nam pomaga ohraniti kulturo nestrinjanja in spraševanja v demokratičnem diskurzu. Lahko se držimo teme in še naprej govorimo o perečih vprašanjih, namesto da bi se ujeli v pasti kremeljskih prikrojevalcev.

S za slamnati mož (angleško Straw Man)

Slamnati mož je retorična metoda, pri kateri trol napada stališča ali ideje, ki jih nasprotnik nikoli ni izrazil. EUvsDisinfo je na to metodo občasno opozoril v člankih: včasih je kot slamnati mož uporabljen »neoliberalizem« (v angleščini), včasih pa namigovanje na zelo zlovešče sile v ozadju aktivistov (v angleščini). Ruska državna radiotelevizija RT trdi, da želi švedska najstniška ekoaktivistka Greta Thunberg »zmanjšati svetovno prebivalstvo« (v angleščini), in glasno nasprotuje takšnim zlonamernim maltuzijanskim načrtom (v angleščini).

Modus Trollerandi slamnatih mož je priročen in učinkovit. Z vidika klasične retorike je to neformalna zmota – logično in dejansko napačna. To pa ne izključuje njene učinkovitosti, saj nagovarja čustva občinstva: »Ali boste res dovolili, da Greta Thunberg ubije vas in vaše otroke, da bi rešila svetovne bogataše?«

V podatkovni zbirki EUvsDisinfo je več primerov slamnatega moža. Navedeni maltuzijanski slamnati mož je bil priljubljen med pandemijo (v angleščini). Občasno se pojavijo obtožbe o satanizmu (v angleščini), ki namigujejo, da je demokracija načrt za odvrnitev Evropejcev od boga, spodobnosti in zdravih tradicij.

Najpomembnejši slamnati mož, ki ga izkoriščajo prokremeljski mediji, so obtožbe o nacizmu/fašizmu. Vsako kritiko kremeljske politike lahko označijo za fašistično, medtem ko je dejanski fašizem, kot je bil v Italiji v času Mussolinija ali v Španiji v času Franca, deležen razumevanja in sočutja (v angleščini). Podatkovna zbirka EUvsDisinfo vsebuje številne primere, ko je bil tako rekoč vsakdo označen za nacista/fašista. Na primer, ruski portal SouthFront nemškega kandidata Zelenih za kanclerja in odkritega kritika Kremlja označuje za ameriškega nacista (v angleščini). Že prej so Ukrajino (v angleščini) označili za nacistično, Združene države (v angleščini) so fašistične, Francija (v angleščini) je bila Hitlerjeva zaveznica, baltskim državam (v angleščini) in Poljski (v angleščini) vladajo nacistični privrženci in tako naprej. V vseh teh primerih nacizem deluje kot slamnati mož: Kremelj lahko nastopa kot borec proti fašizmu, medtem ko se ne meni za vse kritične pripombe.

Drugi priljubljeni slamnati mož je neoliberalizem. To je nedoločna, neprijetno zveneča etiketa, ki jo je mogoče nalepiti na vsako obliko nestrinjanja.

Protiukrep tej metodi: ostanite na pravi poti! Ne primite za vabo! Še naprej vztrajajte pri pogovoru o osrednjem vprašanju.

W za kajpajevstvo (angleško Whataboutism)

Ta metoda je bila pogosto uporabljena v povezavi z dejanjem zračnega piratstva beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka konec maja 2021. Kremeljski prikrojevalci so besno poskušali preusmeriti poročanje od tega incidenta in so trdili, da je pošiljanje bojnih letal za prestrezanje civilnih letal in pošiljanje lažnih bombnih groženj običajna praksa. Ta trditev se je ponavljala »do točke gnusa« (latinsko ad nauseam) - metoda, ki bo obravnavana v enem od naslednjih člankov. Takšen je bil tudi primer leta Ryanaira iz Aten v Vilno (v angleščini), ki naj bi bilo prisiljeno pristati, podobno kot letalo z bolivijskim predsednikom leta 2013 (v angleščini), ki da je bilo prisiljeno pristati na Dunaju (v angleščini).

Kajpajevstvo je retorična metoda za odvračanje pozornosti od neprijetne zadeve. Oxfordski slovar angleškega jezika ga opredeljuje: »To je tehnika ali praksa odgovarjanja na obtožbo ali težavno vprašanje s protiobtožbo ali odpiranjem drugega vprašanja.« (v angleščini).

Ta metoda je zelo priljubljena v prokremeljskem dezinformacijskem ekosistemu. »Ali je ruska vojska sestrelila potniško letalo? Kaj pa vsa letala, ki so jih sestrelile ZDA?« »Vzhodna Ukrajina? Kaj pa vse države, v katerih zadeve so se vmešale ZDA?« »Ali so bili v Rusiji pridržani demonstranti? Kaj pa policijsko nasilje v Evropi in rumeni jopiči? Kaj pa preganjanje udeležencev mirnih protestov v Washingtonu?«

Zmota »ti tudi« (latinsko tu quoque)

Klasična retorika to tehniko opisuje kot različico zmote »ti tudi« (v angleščini). V ruščini je to сам дурак – »Idiot si ti!«. Ta način ima globoke korenine v sovjetski retorični tradiciji (v angleščini), kremeljski dezinformacijski ekosistem pa ga pogosto uporablja. EUvsDisinfo je metodo opisal v več člankih: Kajpajevstvo v svoji najboljši luči (angleško Whataboutism at its Best (v angleščini)), Teorija kraje burita (angleško The Burrito Theft Theory (v angleščini)) ter Katastrofa v Černobilu in moč pripovedovanja zgodb (angleško The Chernobyl Disaster and the Power of Story-Telling (v angleščini)).

Kajpajevstvo je učinkovit ceneni trik in je že zelo dolgo osrednji dejavnik kremeljskega dezinformiranja. Celo na najvišji politični ravni ruski uradniki pri odgovorih na vprašanja o množičnih pridržanjih mirnih demonstrantov namesto dialoga uporabljajo kajpajevstvo (v angleščini):

  1. Josepu Borrellu smo poslali zbirko gradiva o tem, kako se izvajajo pridržanja in razganjajo mirni protesti ter kako deluje policija v državah EU, da bi si lahko on in njegova delegacija sami odgovorili na številna vprašanja, preden jih zastavijo nam.

Kajpajevstvo je napadalna metoda za prevzem nadzora nad razpravo. Kremelj z njim odvrača kritiko in obtožbe obrača proti opoziciji. Napadena stran je prisiljena v obrambo, Kremelj pa si prisvaja moralno prednost.

Protiukrep kajpajevstvu: ostanite na pravi poti in vztrajajte pri nadaljevanju razprave o osrednjem vprašanju.

A za napad (angleško Attack)

Prenapihnjeni jezik in pretirane izjave so do neke mere običajna praksa v vsaki polemični razpravi na primer: »Predlog opozicije je navadna norost!«; »Predsednica vlade je izgubila še zadnji delček verodostojnosti.« Demokratični diskurz pa se običajno vzdrži posmeha, razčlovečenja in zlorabe. Demokratični pogovor je v idealnem primeru vezan na osnovno spoštovanje in pošteno ravnanje med udeleženci.

Čeprav je večina kremeljskih cenenih trikov napadalnih, je v tem primeru cilj opoziciji vzeti voljo za nadaljevanje pogovora. Kremeljski mediji so nagnjeni k označevanju disidentov kot fašistov, ekstremistov in celo pedofilov. Tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova to pogosto počne v svojih izjavah (v ruščini): »Rusofobični epileptični napad v švedskem parlamentu« in »Naši zahodni partnerji živijo v domišljijskem svetu. Mislim, da vidijo le tisto, kar ne obstaja, in ne vidijo tistega, kar stoji pred njimi. To je nenavadna sposobnost – znati živeti v svetu iluzij. Moj vtis je, da kolektivni Zahod živi v svetu iluzij.«

Po besedah gospe Zakharove Rusija ravna brezhibno, pragmatično in ji ni mogoče ničesar očitati. Kritika ruskih dejavnosti ni nič drugega kot duševni odklon, bolezen. Nenavadna vrsta epilepsije. Prividi.

V podatkovni zbirki EUvsDisinfo je več primerov tega trika. Prokremeljski mediji opisujejo Zahod kot sataniste (v angleščini) in sprevržence (v angleščini). Ruski državni mediji namigujejo, da politično odločanje izhaja iz duševne bolezni (v angleščini). Švedska aktivistka Greta Thunberg je žrtev politične pedofilije (v angleščini).

Kot pri večini drugih kremeljskih cenenih trikov je cilj odvračanje pozornosti. Namesto da bi zadevo komentirali, nasprotnika napadejo in razčlovečijo. Namen je vzeti voljo nasprotniku. Utišati pogovor.

Seveda te metode ne uporablja samo Kremelj. Pogosto jo uporablja tudi beloruska televizija. Ta prenaša oddajo z naslovom Judovski red (v angleščini), njen voditelj Ryhor Azaronak pa pojasnjuje namen oddaje (v beloruščini): »Ko nič ni čisto, ko je liberalna umazanija prekrila skoraj vse, je svet na robu izumrtja. Belorusija še vedno stoji. Trikrat preklet naj bo Judov sin; naj ga zaduši ljubezen do srebra. To je Judovski red. Govorimo o tistih, ki so pozabili na dobro in si umazali življenje z grehom izdaje.«

Protiukrep tej metodi: prezrite napad. Še naprej vztrajajte pri odgovorih na osrednja vprašanja, saj takšen napad jasno kaže, da ni tehtnih argumentov.

M za posmehovanje (Mockery)

»Kot norci so tisti, ki streljajo s smrtonosnimi ognjenimi puščicami, ki zavajajo svojega bližnjega in pravijo: 'Saj sem se samo šalil!' (Pregovori 26:18)«

Sarkazem, posmehovanje, norčevanje – »hahaganda« so dobre metode za pridobivanje prednosti v razpravi. EUvsDisinfo je to metodo pogosto opisal v prejšnjih člankih: Eno leto po Salisburyju: atentat, utopljen v sarkazmu (angleško One Year into Salisbury: Drowning an Assassination in Sarcasm (v angleščini)) in Dvorni šaljivci Kremlja (angleško The Jokers of the Kremlin Court (v angleščini)).

Sarkazem, šale, pretiravanje so v razpravi lahko povsem v redu, v primeru Kremlja pa so osrednji retorični dejavnik. Tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Marija Zaharova ga uporablja kot stalnico pri svojih tedenskih poročanjih, ko vzvišeno uporablja ironične pripombe o »naših zahodnih partnerjih« in »našem spoštovanem kolegu« z namenom omalovaževanja in blatenja ugleda.

»To ni prvič, da je dnevnik objavil očitne neumnosti« (v angleščini). (Zaharova, 4. marec 2021)

»Na vse neumnosti, ki se zdaj objavljajo v javnosti ali prek računov institucij EU na družbenih omrežjih, se bomo odzvali z jasno argumentacijo in resničnimi dejstvi« (v angleščini). (Zaharova, 4. marec 2021)

»Mnogi žal še vedno verjamejo v te vcepljene nesmisle« (v angleščini). (Zaharova, 10. december 2020)

»Ponavljajoče se gromke izjave, da tega kibernetskega napada ne bi mogel izvesti nihče drug kot Moskva, saj je takšen napad nemogoče izvesti brez posebnih državnih sredstev, so absurdne. Gre za psevdopravno stališče in nesmisel« (v angleščini). (Zaharova, 4. junij 2020)

»Britanska vlada je pravilno ugotovila, da izraz »zelo verjetno« ni več smiseln.« (v angleščini). (Zaharova, 16. julij 2020)

»Najverjetneje je treba te privide (in tako jih je treba tudi opredeliti) obravnavati v luči londonske taktike obtoževanja Rusije v njihovem priljubljenem slogu »zelo verjetno«, ki ga tako dobro poznamo« (v angleščini). (Zaharova, 16. julij 2020)

Leta 2017 je Natov center odličnosti za strateško komuniciranje v Rigi objavil poročilo (v angleščini) o sistematičnem blatenju tujih političnih voditeljev na ruski televiziji pod državnim nadzorom. Čeprav sta satira in humor osnovna dejavnika javnega diskurza v demokratični družbi, je bil namen satire v programih ruske televizije namerno blatenje in omalovaževanje. Enak način je bil uporabljen med demonstracijami v Rusiji januarja 2021: Prokremeljski mediji in poznavalci so stotisoče protestnikov previdno označili za »mladiče Navalnega in mamine revolucionarje« (v angleščini).

Posmehovanje je močna metoda, ki se je je zelo težko ubraniti. Posmehovanje je treba prenašati, ne sme pa odvračati od osrednjih vprašanj. Kremeljski humor ni smešen.

P za izzivanje (angleško Provocations)

Občasno je namen retorične metode zavzeti informacijski prostor (v angleščini). To je v skladu z vojaško teorijo, opisano v Dnevniku ruskega inštituta za strateške študije (v ruščini): »Preventivno oblikovana zgodba, ki ustreza nacionalnim interesom države, lahko bistveno zmanjša vpliv dejavnosti tujih sil v informacijskem prostoru, saj te praviloma poskušajo zasesti 'praznine' [v informacijskem toku].«

Ruska vojska v Siriji po navadi pošlje trditve, da skupine proti Asadu načrtujejo kemične napade na civiliste, da bi uprizorila izzivanje, to je, da bi okrivila enote sirskega režima.

Izzivanje je v orodjarni prokremeljskih dezinformacijskih medijev operacija, ki jo izvede opozicija proti svojim, da bi upravičila neki napad. Druga izraza za isti pojem sta podtakniti ali »operacija pod lažno zastavo« (v angleščini). Podobna ideja je »žrtvovanje svetega« (v angleščini). Zbirka podatkov o dezinformacijah EUvsDisinfo vsebuje številne primere te metode: Navalnega je zastrupila zahodna obveščevalna služba (v angleščini), letalo MH17 so sestrelili Britanci (v angleščini), januarske nemire v Washingtonu so pripravili demokrati (v angleščini) in najnovejša: Lukašenko je padel v past, ki jo je nastavila britanska obveščevalna služba (v angleščini).

Izjave praviloma nikoli niso namenjene temu, da bi koga prepričale, napovedi pa so 100-odstotno netočne (v angleščini). Njihov cilj je vzpostaviti element negotovosti, čeprav trditve nimajo nobene podlage ali dokaza. V nekaterih primerih lahko 'metoda izzivanja' strokovne medije spodbudi, da predlagajo 'alternativne različice'. Svet je krogla, vendar je v teoriji o ploščati Zemlji morda nekaj resnice.

E za izčrpavanje (angleško Exhaust)

Učinkovit način uničevanja razprave je neskončno opozarjanje na tehnične podrobnosti, obrobne dele prejšnjih izjav in preprosto prizadevanje, da bi se izognili osrednjemu vprašanju. Izraz vedenje morskega leva (v angleščini) se je pojavil v stripu iz leta 2014, kjer morski lev s pretirano vljudnim vedenjem vdre v pogovor in zahteva pojasnila prejšnje izjave. Bistvo te metode je oblikovati stališče kot vztrajni zagovornik resnice.

To metodo je bilo mogoče videti v povezavi z dejanjem zračnega piratstva, ki ga je zagrešil beloruski predsednik Aleksander Lukašenko. Prokremeljski mediji so ga primerjali z incidentom iz leta 2013, ko so ameriške oblasti zahtevale pristanek letala z bolivijskim predsednikom Evom Moralesom na Dunaju (v angleščini). Ampak v tem primeru ni bilo lažnih bombnih groženj in letala niso prestregla nobena lovska letala. Dunajski incident (v angleščini) se še vedno uporablja za primerjavo, edinstvene značilnosti Lukašenkovega dejanja (v angleščini) pa se popolnoma zanemarjajo. 

138 in še narašča

Drug način, kako izčrpati nasprotnika v razpravi, je preprosto preplaviti informacijski prostor z različicami, nasprotujočimi si teorijami in lažnimi podrobnostmi. Na primer King’s College London je zbral 138 posameznih nasprotujočih si (v angleščini) zgodb o zastrupitvi Skripala. Podobno metodo je mogoče videti tudi pri poskusu umora Navalnega in sestrelitvi MH17: nove laži, novi poskusi odvračanja pozornosti in podobno. Na koncu se človek izčrpa in ni več pripravljen sodelovati v razpravi o teh vprašanjih.

V tem se skriva cilj kremeljskih metod: čim manj se govori o dejstvih v zvezi z MH17, Skripaloma in Navalnim, tem bolje je za Kremelj. Stalni napadi in vztrajno zanikanje očitnih dokazov bodo sčasoma odvrnili kritiko.

D kot zanikanje (angleško Denial)

Med metodami odvračanja prokremeljskih dezinformacijskih medijev je zanikanje verjetno najbolj priljubljena. EUvsDisinfo ima več kot 500 primerov izjav (v angleščini) iz prokremeljskih medijev, ki vsebujejo besede »ni nobenega dokaza«. V prokremeljskem ekosistemu »ni dokaza« pomeni »ni dokaza, ki bi ga mi sprejeli«. Vsakršen dokaz, ki ni v skladu s kremeljskimi zgodbami, ne obstaja. Dokazi, pa naj gre za pričevanja prič (v angleščini), trdne dokaze (v angleščini), ostanke strupa (v angleščini), fotografije ali videoposnetke (v angleščini) ali celo pridržane posameznike (v angleščini), pomenijo »ni dokaza«. Vsak posameznik, nevladna organizacija ali organ, ki pošlje podatke, ki odpirajo vprašanja o odgovornosti ruskih oblasti ali jih povezujejo z zločini, je po mnenju Kremlja pristranski, dokazi pa nimajo vrednosti. Celo Združeni narodi so pristranski (v angleščini) do Rusije in Belorusije.

Poseben primer zanikanja je vztrajno nepriznavanje Rusije, da je spomladi leta 2014 na Krimu namestila vojaške enote (v angleščini), in namigovanje, da so bili tamkajšnji vojaki lokalni aktivisti, ki so opremo kupovali v trgovinah z odvečno vojaško opremo. Predsednik Putin je pozneje priznal, da je šlo za pripadnike ruskih rednih enot (v angleščini), ki so jih na Krim pripeljali zaradi nadzora nad 'referendumom'.

Zanikanje je kljub goram dokazov lahko učinkovito, zlasti če se povezuje z drugimi triki iz retorične orodjarne.

Meje kulta zanikanja

Kult zanikanja (v angleščini) Kremlju občasno povzroča težave. Celo glavna urednica kremeljskih dezinformacijskih trobil Sputnik in RT Margarita Simonyan dvomi o vrednosti golega zanikanja (v ruščini): »Obstajata dve veri, kako naj se velika in zahtevna država obnaša v primeru katastrofalnega spodrsljaja. Prva pravi, da mora država vztrajati pri močnem zanikanju; ničesar ne sme priznati, za nič se ne sme pokesati. V nasprotnem primeru bo vse še veliko slabše. No, samo zato. Tega se drži večina odgovornih tovarišev v večini močnih držav, tudi pri nas. Druga vera pa predlaga, da se je treba obnašati kot Iran. To mi je bližje. Zaradi preprostih človeških razlogov. Po mojem sistemu vrednot je Iran ravnal kot pravi mož.«

Iran je priznal, da je po nesreči sestrelil ukrajinsko potniško letalo (v angleščini), se hitro opravičil in izplačal odškodnino. Incident je bil tragedija, vendar je zgodba kmalu zapustila prve strani svetovnih medijev. ZDA so ravnale podobno, ko je leta 1996 ameriška mornarica sestrelila iransko civilno letalo (v angleščini).

Dokaze v primeru MH17 so zbrali preiskovalci, nevladne organizacije in organi, proučuje pa jih sodišče na Nizozemskem. Dokazi kažejo na ruske državne strukture. Rusija še naprej zanika, zanika in zanika, primer pa je zastrupil njene odnose s tako rekoč vsem preostalim svetom.

S tem zaključujemo nizanje kremeljskih cenenih trikov. Bodite pozorni na osrednje vprašanje in se ne pustite preplaviti (SWAMPED)!