Finančni petek: Davki na nepremičnine vs davki na premoženje

Vas zanima razlika med davki na nepremičnine in davki na premoženje?

Davki, ki obremenjujejo premoženje, so vsi tisti, ki so povezani z uporabo, lastništvom ali prenosom premoženja. Sem spadajo davki na nepremičnine, davki na premoženje, davki na dediščine in darila, davki na finančne in kapitalske transakcije ipd.

Če se osredotočimo na vsakoletne davke, pri katerih je predmet obdavčitve nepremičnina, so to lahko davki na nepremičnine ali pa davki na premoženje.

Tipični davki na nepremičnine so davki, ki imajo po predmetu obdavčitve zelo široko osnovo (npr. vse nepremičnine v državi), stopnja pa je tipično nizka, in sicer tako da ne obremenjuje prekomerno zavezancev in nima namena vplivati na njihove osebne in poslovne odločitve. Davki na nepremičnine so namreč po svoji vsebini neke vrste komunalna dajatev, torej vir za zagotavljanje sredstev za izgradnjo komunalne in prometne infrastrukture občin. Predmet obdavčitve (nepremičnina) je neposredno povezan z lego na določenem območju, vrednost nepremičnin pa je v veliki meri povezana tudi z obsegom in kvaliteto storitev, ki jih nudi lokalna skupnost na določenem območju. Zato so davki na nepremičnine načeloma prihodki občin in jim zagotavljajo neodvisen vir sredstev za vlaganja v prostorsko infrastrukturo.

Davki na premoženje pa obstajajo v različnih oblikah, kot davki na celotno premoženje davčnega zavezanca, ali pa kot davki na le del njegovega premoženja.

Lahko poskušajo zajeti celotno premoženjsko stanje osebe, torej vse vrste premoženja (nepremičnine, depozite, plovila, vozila, vrednostne papirje, deleže v gospodarskih družbah, terjatve, umetnine, zlato in druge plemenite kovine, kriptovalute, nakit, intelektualno premoženje) ne glede na njihovo lokacijo (svetovni princip), upoštevajo pa lahko tudi s tem premoženjem povezane dolgove (neto princip). Pri tej vrsti davka so zavezanci le fizične osebe, saj se premoženje pravnih oseb zajema prek vrednosti njihovih deležev ali delnic v premoženju njihovih imetnikov, fizičnih oseb.

Davki na premoženje so tudi davki, ki zajamejo le določen ožji del premoženja. Sem spadajo davki na določene vrste premoženja (vrste luksuznega premoženja, kot na primer letala, vozila in plovila ali samo na dele nepremičnega premoženja, kot na primer nepremičnine nad določeno velikostjo ali vrednostjo, nepremičnine, ki se ne uporabljajo kot glavno prebivališče zavezanca, ali samo prazne nepremičnine. Za to vrsto davka na del premoženja se države navadno odločajo v primerih, ko želijo zasledovati neko javno politiko, ki je vezana prav na ta del premoženja.

Takšen primer je predlog davka na stanovanjske nepremičnine ki zajema le del nepremičnega premoženja (stanovanjske nepremičnine), in sicer s specifičnim ciljem, to je podpora stanovanjski politiki in urejanju stanja na stanovanjskem trgu v državi. Osredotoča se na segment premoženja, za katerega država ocenjuje, da se mora razlikovati od ostalih vrst premoženja oziroma kapitala.