Kljub temu da imajo živalski vrtovi dolgo zgodovino, smo njihovo delovanje šele nedavno prvič uredili tudi z zakonodajo. Vloga sodobnih živalskih vrtov se je zaradi našega zavedanja o potrebi po varstvu prostoživečih živali in njihovih življenjskih prostorov temeljito spremenila. V eni prvih strategij o razvojih živalskih vrtov iz leta 1993 je bil predstavljen razvoj živalskih vrtov iz živih muzejev v sodobna ohranitvena središča, v katerih se izvajajo izobraževanje, raziskave ter programi gojitve v ujetništvu in ponovnega naseljevanja.

Zadrževanje živali prostoživečih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu je dopustno le v primeru, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa tako slovenska, evropska kot tudi mednarodna zakonodaja. Evropska direktiva o živalskih vrtovih iz leta 1999 je bila sprejeta z namenom določiti vlogo živalskih vrtov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Direktiva državam članicam nalaga visoke standarde zadrževanja živali v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti. Dejavnost živalskih vrtov se dopušča pod strogimi, s predpisi določenimi pogoji, vsekakor pa se ne favorizira.

Kdor koli zadržuje živali v ujetništvu z namenom prikazovanja le-teh javnosti, mora v skladu s predpisi (Uredba o živalskem vrtu in živalskemu vrtu podobnem prostoru) pridobiti dovoljenje Ministrstva za naravne vire in prostor. V primeru, da gre za zadrževanje živali v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti vsaj 7 dni v letu in se zadržuje večje število živali (število in vrste so podrobneje naštete v omenjeni uredbi), morajo biti izpolnjeni pogoji za živalski vrt. Glavni pogoji so: sodelovanje v raziskavah, izobraževanje obiskovalcev, zadrževanje živali v ujetništvu v ustreznih življenjskih razmerah, podobnih naravnim, in varna ograditev prostorov. Prav tako je določeno, da mora biti za živali narejen program prehrane ter preventivne in kurativne veterinarske oskrbe, preprečen pobeg živali in vdor zunanjih škodljivih vplivov ter vodenje predpisane evidence.