Potrjen zakon o primerljivem plačilu prekarnih delavcev v kulturi

Gre za zgodovinski premik v boju proti prekarnosti v kulturi, saj bodo samozaposleni v kulturi za enako delo upravičeni do honorarjev, primerljivih s plačilom zaposlenih v javnih zavodih.

V Državnem zboru je državni sekretar mag. Marko Rusjan poudaril: »Zakon je eden izmed pomembnejših korakov boja proti prekarnemu položaju samozaposlenih v kulturi, s katerim Republika Slovenija postavlja primer dobre prakse varstva pravic prekarnih delavcev ne le v Sloveniji, temveč v celotni Evropski uniji. Prekarni delavci bodo imeli zagotovljeno pravično plačilo za enako opravljeno delo.«

Ključna novost, ki jo zakon prinaša, je natančnejša definicija primerljivega plačila med samozaposlenimi in tistimi, ki so zaposleni v javnih zavodih v kulturi. To je krovni zakon v kulturi sicer že določal, a se zaradi nedorečenosti člena v praksi ni dosledno in ustrezno izvajal.

Samozaposleni v kulturi za razliko od redno zaposlenih nimajo ugodnosti rednega delovnega razmerja, denimo regresa, plačanega prevoza in malice, dopustov, bolniških odsotnosti, urejenih prostorov za delo ali vadbo in podobno. Ker si sami plačujejo tovrstne stroške, ki jih zaposlenemu sicer krije njegov delodajalec, se uvaja obtežitveni faktor. S pomočjo tega faktorja se bo izračunal najnižji izhodiščni honorar glede na posamezen poklic. To pomeni, da če dva igralca, en samozaposlen in en redno zaposlen, igrata v isti predstavi v gledališču, morata za isto število delovnih ur dobiti primerljivo plačilo.

Zakon določa, kako se izračuna in usklajuje višina izhodiščnih urnih postavk ter minimalno začetno višino plačila, s katero se zagotavlja primerno plačilo tudi za naročila krajšega trajanja. Zakon vsebuje tudi tako imenovano protidampinško klavzulo. To pomeni, da bodo morali javni zavodi in javne agencije po enakih standardih za enako delo plačati tudi druge prekarne delavce, denimo tiste, ki delajo prek avtorskih pogodb ali navadnih samostojnih podjetnikov.

Višina najnižjega plačila se bo z višino plač v javnem sektorju usklajevala enkrat letno. Pred sprejemanjem in spreminjanjem podzakonskega akta mora vlada pridobiti mnenje reprezentativnih sindikatov v kulturi. S tem se zagotavlja ustrezno zastopanje delavskih pravic in socialnega dialoga.

Zakon je nujen, ker so samozaposleni v kulturi pomemben deležnik v kulturnem ekosistemu. Gre za slikarje, režiserje, pisatelje, prevajalce, igralce, pevce in številne druge poklice. Samozaposleni redno sodelujejo z javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami ter omogočajo razvoj in dostopnost umetnosti po vsej državi. Krovna zakonodaja v kulturi jih umešča v sfero javnega interesa. Širši ekonomski in socialni status samozaposlenih v kulturi je izrazito neugoden, kar je posledica desetletij nevlaganja v razvoj tega sektorja. Prekarnost delovnih pogojev povzroča negotove ekonomske, socialne, stanovanjske in zdravstvene okoliščine, to pa otežuje ustvarjanje kakovostne umetnosti.

Ministrstvo za kulturo si za izboljšanje položaja samozaposlenih prizadeva tudi s številnimi drugimi ukrepi. V zadnjih treh letih je tako med drugim zvišalo sredstva za njihove projekte in delovne štipendije ter za 50 odstotkov dvignilo nadomestilo v primeru dolgotrajne bolniške odsotnosti, prevzelo plačevanje obveznega zdravstvenega prispevka, olajšalo soočanje s posledicami epidemije, uvedlo nove poklice in prenovilo postopek pridobivanja statusa, s prihajajočimi zakonskimi spremembami pa predlaga tudi uvedbo drsnega cenzusa, kritje stroškov zdravniškega pregleda, izboljšanje pogojev za uveljavljanje kritja bolniške odsotnosti in olajšano prehajanje med različnimi oblikami zaposlitev.

S kolektivnim urejanjem minimalnega plačila za prekarne delavce za posamezne poklice v kulturi ministrstvo uvaja pomemben precedens v institutu socialnega dialoga in delavskih pravic teh delavcev.

Zakon bo začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu. Podzakonski akti morajo biti sprejeti najpozneje v osmih mesecih od uveljavitve zakona, s čimer primerljivo plačilo začne dokočno veljati.