Pregon homoseksualcev v Ljubljani leta 1913

V antičnem času je bila homoseksualnost – z izjemo judaizma – družbeno sprejeta in ni bila sankcionirana. Šele z nastopom krščanstva oziroma prevlado tako imenovanih »judovsko krščanskih vrednot« in morale so obsodbe v Stari zavezi (ki so homoseksualnost opredeljevale kot dejanja proti Bogu) in Novi zavezi (kjer je sv. Pavel v Pismu Rimljanom homoseksualnost označeval kot božjo kazen poslano grešnikom zaradi njihovega napuha) pridobile kaznovalno ost. Prvi, ki je predvidel kazen za »nenaraven« analni odnos, je bil rimski cesar Konstantin I. (306−337), kaznovanje pa se je kmalu zaostrilo in predvidevalo sežig na grmadi (občasno, kot izraz posebne milosti, po predhodnem obglavljenju obsojenca). To je ostalo v Evropi v različnih sodnih redih v veljavi vse do konca 18. stoletja. Na tisoče ljudi, katerih greh je bil prirojena nagnjenost k istemu spolu, je podleglo meču ali ognjenim zubljem. Prevladalo je prepričanje, da homoseksualna dejanja izzovejo božji srd, ki se potem razlije tako nad pravičnimi kot grešniki v obliki potresov, kuge in lakote ter da je zato odločen obračun s homoseksualci v splošnem interesu. V naslednjih stoletjih se je seznam božjih kazni, ki naj bi jih izzivala homoseksualna nebrzdanost, le še daljšal. Karel Veliki je na primer vzroke za invazijo Saracenov videl v grehih moških, ki nečistujejo z drugimi moškimi, protestantski učenjak in jurist Carpzovius pa je leta 1652 homoseksualcem pripisal krivdo za šest nadlog: potrese, lakote, epidemije, invazije Saracenov, debele miši (ki uničujejo pridelek na poljih) in poplave. V 16. stoletju je kazenski sodni red Karla V. (Constitutio Criminalis Carolina) v paragrafu 116 za spolno občevanje moškega ali ženske z živaljo, moškega z moškim ali ženske z žensko predvideval kazen sežiga na grmadi. Večkrat so, poleg homoseksualnih odnosov, isti kazenski členi navajali: občevanje z živaljo in s človeškim truplom, v nekaterih primerih pa tudi občevanje med kristjani in židi (na primer Švabsko zrcalo iz leta 1328). Nasploh je kaznivo dejanje sodomije (ime je dobilo po svetopisemskem mestu Sodoma) oz. protinaravno nečistovanje vse do 18. stoletja (v Avstriji tudi v 20. stoletju) obsegalo tako homoseksualne spolne odnose kot tudi občevanje med človekom in živaljo.

Prvi, ki je v Evropi leta 1787 za homoseksualce odpravil smrtno kazen in jo nadomestil z zaporno, je bil Jožef II. Vendar gre to pripisati splošni odpravi smrtne kazni. Napoleon je leta 1810 sploh odpravil vsako kazen za tovrstne spolne aktivnosti. Anglija je bila zadnja, ki je 1861 smrtno kazen za ta »delikt« zamenjala z dosmrtnim prisilnim delom. Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je bila homoseksualnost v Evropi zelo različno obravnavana. Medtem ko je homoseksualcem v Angliji pretilo, da jim bo za vselej odvzeta prostost, je bila v Avstriji zagrožena težka ječa od enega do petih let, v cesarski Nemčiji pa so tak prestopek kaznovali z denarno kaznijo ali zaporom od enega dneva do nekaj tednov. V praksi se kasneje v Weimarski Nemčiji homoseksualcev ni dosledno sankcioniralo in se je tam njihova subkultura, zlasti v Berlinu, precej razcvetela. Cela vrsta držav pa homoseksualcev pred prvo svetovno vojno sploh ni kazensko preganjala; spolno življenje so povsem nekaznovano uživali v Belgiji, Luksemburgu, Franciji, Italiji (že od 1889), Norveški, Črni Gori, Romuniji, Portugalski, Španiji, Turčiji, Japonski, Mehiki, kot tudi v večini južnoameriških držav.

Gonja zoper homoseksualce se je kasneje v 20. stoletju spet stopnjevala z nastopom totalitarnih režimov. Po revoluciji je bila v Rusiji homoseksualnost legalna, dokler je ni Stalin leta 1937 uvrstil med kazniva dejanja, v nacistični Nemčiji pa so homoseksualce množično preganjali in zapirali v koncentracijska taborišča. V Avstriji je bila homoseksualnost dekriminalizirana šele leta 1971, v Sloveniji pa 1978. Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO) je šele 17. maja 1990 homoseksualnost zbrisala s seznama psihičnih motenj in tako odstranila oznake bolezen, motnja ali sprevrženost.

V Avstriji so v začetku 20. stoletja glede homoseksualnosti prevladovala skrajna stališča. Medtem ko je že leta 1867 avstrijski pravosodni minister Emanuel Heinrich Komers neuspešno predlagal dekriminalizacijo homoseksualnosti in je v začetku 20. stoletja psiholog Magnus Hirschfeld dokazoval, da ne gre za izrojenost, ampak popolnoma naraven spolni nagon, prisoten že pri najstarejših ljudstvih, je na drugi strani psihiater Ernst Bischoff leta 1912 predlagal, da je treba »osvoboditi svet teh gnusob s kastracijo ali internacijo v norišnici«. Nedvomno je bila Avstrija glede tega vprašanja dvolična. V Angliji so na primer zaradi homoseksualnosti obsodili znamenitega pisatelja Oscarja Wilda, v Nemčiji je za zapahi končal cesarjev prijatelj in nemški veleposlanik na Dunaju knez Philip Eulenburg, v Avstriji pa so zaradi tega »greha« preganjali le »male ljudi«. Precej razširjena homoseksualnost med častniki se je molče tolerirala. Cesarjev brat nadvojvoda Ludwig Viktor je bil razvpit homoseksualec, znan pod nadimkom »Lutziwutzi«, ki je v svojem dvorcu Kleßheim nekaznovano zganjal orgije, nadlegoval mlade časnike, svoje ljubimce pa nagrajeval z napredovanji in privilegiji.

Tipičen pregon homoseksualnih malih ljudi se je zgodil v Ljubljani v začetku leta 1913.

Potem ko je neki gost gostilne Beti Orehek na Kolodvorski ulici policiji prijavil sumljivo vedenje dveh mladeničev – Antona Kittlerja in Miloša Stejskala – je policija oba pospravila v preiskovalni zapor, tožilstvo pa sprožilo preiskavo. Na podlagi zaslišanj in poizvedb se je izpostavilo naslednje. Kittler je bil 29-letni vagabund, rojen v Karlovih Varih, brez stalnega bivališča. Opravil je nekaj razredov gimnazije, nakar se je izučil za frizerja, vendar ga redna zaposlitev ni zanimala. Potepal se je po monarhiji in se lažno predstavljal kot inženir oz. tehnik, pri tem pa še lažno spremenil priimek v Kitele. V glavnem se je bavil z beračenjem od hiše do hiše. Že leta 1910 je bil obsojen na Deželnem sodišču v Ljubljani zaradi zlorabe dečka mlajšega od 14 let (člen 128 kazenskega zakonika), vrhu tega je bil izgnan iz Kranjske. Po bivanju v Zagrebu, kjer je bil prav tako obravnavan zaradi raznih kaznivih dejanj, se je (kljub izgonu) vrnil v Ljubljano in se 13. februarja 1913 nastanil na Kolodvorski ulici pri Beti Orehek. Tam je srečal Miloša Stejskala, 20-letnega trgovskega vajenca iz Brna, ki je od novembra iskal zaposlitev v Trstu, te pa zaradi neznanja jezika ni uspel dobiti. Od očeta je dobil le 120 kron pomoči, zato se je brez sredstev in zadolžen peš odpravil proti domu, vmes pa se je ustavil v Ljubljani. V preiskavi je bilo ugotovljeno, da sta se zgoraj imenovana intimno družila. Ob večerih sta bila rahlo opita, Kittler pa je vpadljivo skrbel za mlajšega Stejskala ter vse stroške sam plačeval in vedno pazil, da je Stejskal imel dovolj za jesti in še več za piti. Stejskal je priznal, da sta spala v isti sobi in da je nekega večera Kittler prišel k njemu v posteljo, ker je bilo mraz. Tam ga je potem začel nagovarjati k pederastiji (felaciji) in otipavati po spolnih organih, a se ga je Stejskal domnevno obranil. Kittler je tajil vse, kar je Stejskal navedel. Glede na Kittlerjevo predkaznovanost tožilstvo njegovemu zanikanju ni verjelo, prav tako ne Stejskalovi razlagi, češ da se je obranil Kittlerjeve sle. Prevladala je ugotovitev, da sta med 16. in 19. februarjem večkrat zagrešila homoseksualni odnos. Na tej osnovi je bila dvignjena obtožnica.

Anton Kittler je bil na Deželnem sodišču v Ljubljani zaradi prestopkov po členu 320e (lažno predstavljanje) in členu 323 (kršitev izgona iz dežele) ter hudodelstva po členu 129b (nečistost z osebo istega spola) obsojen na 14 mesecev težke ječe, poostrene z enim dnevom posta in enim dnevom trdega ležišča na mesec. Kazen je nastopil takoj – poslan je bil v kaznilnico Gradiška, preiskovalni zapor med 20. februarjem in 14. marcem se je vračunal v dobo prestajanja kazni. Miloš Stejskal je bil oproščen po členu 259 kazensko pravdnega reda (okoliščine, ki kaznivost dejanja anulirajo in jih kot take sodišče prepozna).

Ko bi se omenjena mladeniča na opisan način družila na primer v sosednji Italiji ali še marsikateri drugi državi, ju policija sploh ne bi obravnavala. Če pa bi kaj podobnega počela v Angliji, bi ju lahko doletela kazen dosmrtnega prisilnega dela.

Dragan Matić