Prešernova nagrajenca in nagrajenci Prešernovega sklada za leto 2025

Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko: »Izrekam poklon in čestitam letošnjima Prešernovima nagrajencema za prejem najvišjega priznanja Republike Slovenije na področju umetnosti. Njuno izjemno delo je konsistentno skozi desetletja zaznamovalo slovensko kulturo in umetnost, jo sooblikovalo, prispevalo k naši mednarodni prepoznavnosti ter mnogim predstavljajo navdih. Iskrene čestitke izrekam tudi vsem nagrajencem Prešernovega sklada. Ustvarjalnost prav vsakega izmed njih bogati našo državo, pušča neizbrisen pečat in nam ponuja razmislek o družbi, v kateri živimo.«

Prešernovo nagrado prejmejo ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki v okviru svojega življenjskega opusa trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico. Letos sta to priznanje prejela vizualna umetnica in kiparka Dragica Čadež ter režiser in performer Dragan Živadinov. 

Nagrado Prešernovega sklada prejmejo ustvarjalci za pomembne umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Prejemniki šestih nagrad Prešernovega sklada so: vizualna umetnica Nika Autor za dve samostojni razstavi ter serijo eksperimentalnih filmov; oblikovalski kolektiv Grupa Ee za poseben in zelo izrazit oblikovalski opus v zadnjih treh letih; glasbenik Tomaž Grom, ki se je v zadnjih letih kot skladatelj, instrumentalist, improvizator, zvočni umetnik, iniciator dogodkov, snemalec, režiser, vodja Zavoda Sploh uveljavil kot gonilna sila sodobne improvizirane glasbe v slovenskem in tudi širšem prostoru; pisateljica Nataša Kramberger za esejistično zbirko Po vsej sili živ (2024), gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac za režijo treh prebojnih uprizoritev v zadnjih treh letih in oblikovalec zvoka Julij Zornik za prepoznavno in izstopajoče oblikovanje zvoka na filmih v zadnjih treh letih.

Nagrade je podelila predsednica Zdenka Badovinac, ki je bila tudi slavnostna govornica.

Slavnostni govor predsednice Zdenke Badovinac

Velja govorjena beseda.

"Kultura je pravilo, umetnost pa izjema."

To so besede iz dvominutnega filma Pozdravljeno, Sarajevo (francosko Je Vous salue, Sarajevo), ki ga je leta 1993 režiral Jean Luc Godard. Umetnosti v nasprotju s cigareto, računalnikom, majico, televizijo, turizmom, vojno ne definirajo pravila. Umetnost ni serijski proizvod, ampak se vsakič znova ustvari in tudi zaživi. Tudi v Sarajevu, kjer pa je umetnost v času njegovega obleganja, pomenila bodočnost.

In kaj imata skupnega Jean Luc Godard in France Prešeren?

Oba sta se rodila 3. decembra; vsak seveda v svojem stoletju. A bolj kot kozmične sile ju povezuje izjemnost; ampak izjemnost v smislu neskladja s pravili svojega časa in s pravili svojega medija. Godarda je zanimala materialnost filma, Prešerna materialnost jezika. In sicer modernega slovenskega jezika, ki mu je služil zlasti za pesnjenje bolj kot za orodje identitete.

Kaj vse pa je lahko neskladno s svojim časom? To ni samo umetnost, ampak so to lahko tudi mesta; Srebrenica, Gaza in Mariupol.

Vojna v Evropi konec 20. in v začetku 21. stoletja se nam dozdeva izjema, saj naj bi šlo za čas vsesplošnega napredka in stalnega miru. A vojna ni izjema, nikoli v človeški zgodovini. V bistvu je vojna celo pravilo. Temelji na banalnosti zla, ki ga tolikokrat citirana Hanah Arendt pripisuje čisto navadnim posameznikom. Ti brez kritične distance samo sledijo družbenim pravilom, prepogosto instrumentaliziranim s pozicij moči. In to se ponavlja skozi celotno zgodovino, iz katere se nismo ničesar naučili.

8. februar je naš nacionalni praznik, ritual ponavljanja snovi iz naše zgodovine.

Prešernov Krst pri Savici je obvezno čtivo, ki se med drugim zavzema za kulturno avtonomijo, ki so jo nekoč ogrožali germanski pokristjanjevalci. Njegova zgodovinska lekcija bi za današnjo rabo morala služiti prepoznavanju sodobnih kulturnih kolonizatorjev.

Slovenski nacionalni narativ je zgrajen na ogroženosti slovenskega jezika in na neprestanem boju za njegovo ohranitev. 6. februarja 1986 je letošnji nagrajenec Dragan Živadinov z Gledališčem Sester Scipion Nasice krstil oder Gallusove dvorane z retrogardističnim dogodkom Krst pod Triglavom, kjer je namesto literarnega jezika, našega simbolnega nacionalnega jedra, v središče potisnil vizualni univerzalni jezik. S tem je prekršil vse prevladujoče interpretacije Krsta pri Savici in da bi opozoril na to drugačnost, je svojo uprizoritev poimenoval Krst pod Triglavom.

Letošnja nagrajenka Dragica Čadež je izjemna že spričo uvajanja ženskega glasu v na videz univerzalni jezik vizualne umetnosti. Že samo dejstvo, da kot umetnica vztraja že šest desetletij, in to tistih, zaznamovanih s tektonskimi spremembami kulturnih in političnih pravil, pomeni veliko. Res je, da njene skulpture rastejo iz mojstrsko obvladanih velikih kosov lesa. A z današnjega vidika je pomembno tudi dejstvo, da je Čadež v ospredje potisnila materiale, kot so glina in keramika, se pravi materiale, ki se jim je herojski moški modernizem izogibal.

Ali materiali govorijo? Govori les, glina? Kako pa govorijo živali, rastline in stvari?

V sodobni umetnosti je močno prisotna ideja posthumanizma, ki sega onkraj antropocentrizma. In ideja humanosti, ki sega onkraj evropocentrizma. Med letošnjimi nagrajenkami in nagrajenci Prešernovega sklada so tisti, ki dajejo glas drugim; beguncem, naravi, zvokom in glasom, ki prihajajo iz nepričakovanih smeri. V času podnebne krize veliko umetnic in umetnikov opozarja na krizo modernosti, na to, kam sta nas pripeljala napredek in neprestana rast. Umetnost se danes zavzema ne samo za radikalno govorico, ampak tudi za radikalno poslušanje, poslušanje tistega, kar ne slišimo nujno s svojimi ušesi. Letošnje nagrajenke in nagrajenci pa nam pomagajo videti tudi onkraj vidnega. Danes mora biti vse najprej všečno našim očem, pomembna je podoba: naša osebna, korporativna in politična. Strokovnjaki za trženje pravijo, da nas mora ta prepričati v prvih treh sekundah. Kako je to mogoče? To, kar je ljudem najbolj všeč, namreč najhitreje povzamejo algoritmi; ta novi jezik, ki programira, kaj bomo gledali, brali in s kom bomo prijateljevali na omrežju. Ti diktirajo in oblikujejo našo percepcijo in naše izražanje in tako tudi pišejo drugačna pravila kulture.

In če je, kot pravi Godard, kultura pravilo, se je danes vse bolj smiselno vprašati: Za čigavo pravilo pa  pravzaprav gre? Kdo ali kaj vse oblikuje naša estetska in etična merila? Izjema je nekaj vse bolj motečega, saj jo algoritmi brišejo hitreje kot katera koli oblast, ker gradijo namreč na tistem, kar prevladuje.

A zgodovino vendarle poganjajo izjeme: individualne in kolektivne. Tudi umetniške izjeme, ki rušijo staro, vznemirjajo ali celo šokirajo. Skozi 20. stoletje smo ta princip imenovali avantgardna umetnost.

Kaj je danes avantgarda? Kaj je novo, prelomno? Kaj ruši pravila? V današnjem času namreč, ko ima že vsak svojo resnico, vsak svoja pravila, se zdi, kakor da se podira simbolni red. Politiki ne upoštevajo mednarodnih pravil, rušijo vladavino prava, gospodarstveniki izpuščajo v zrak nedovoljeno količino ogljičnega odtisa, neovirano potekajo genocidne vojne. Pa se nikomur čisto nič ne zgodi. Kje je tukaj kakšen red!? In kakšna izjema naj bi bila umetnost znotraj realnosti, ki je postala izjema, namreč: nekakšno permanentno izredno stanje? Koga bi danes sploh lahko še šokirali ekscesi avantgarde, če pa je eksces postal standard obnašanja svetovnih voditeljev.

Nekateri pravijo, da je avantgarda doživela svoj labodji spev v 60. letih prejšnjega stoletja. In da je njena edina legitimna naslednica lahko samo umetnost protesta in politični aktivizem, umetnost, ki deluje zunaj institucij. Ampak, ali je sploh še mogoče delovati zunaj institucij in zunaj njihovih pravil? Kje je meja med zunaj in znotraj, med umetnostjo, politiko in kapitalom? Kapital in politika sta tako rekoč ugrabila jezik umetnosti: promovirata se namreč s provokativnostjo, z nekritično domiselnostjo in z neobvezujočim svobodnim duhom. Kaj je torej preostalo umetnosti? Provokacija ali šok redko koga še zdramita. Umetnost postaja bolj vključujoča, razpira prostor za čim večjo udeleženost v svojih procesih. Tako pa soustvarja družbeno tkivo. Letošnje nagrajenke in nagrajenci se povezujejo s svojim okoljem in hkrati razkrinkavajo širše mehanizme družbene nadvlade.

Ni jih strah, da bo naš nacionalni jezik izginil. Ampak strah jih je da bo postal univerzalni prevod abstrahiranega jezika finančnega kapitala in statistike algoritma in tako izgubil svoje telo. Po eni strani se soočamo s kodificiranjem našega življenja, s prilagajanjem naših identitet banki podatkov, po drugi pa z družbenimi omrežji, ki nam dajejo lažen občutek svobode. A svoboda je v obratnem sorazmerju z našo kreativnostjo za Facebook, Instagram in X.

To danes vidimo širom Evrope, kjer kapital v spregi z reakcionarnimi silami sicer tuli nikoli več, a le zato, da bi lažje utišal glasove na stotine umetnikov in kulturnikov, ki so zadnje leto v velikem delu Zahodnega sveta nasprotovali genocidni vojni v Gazi.

A to ne velja za Slovenijo! Tukaj si še upamo govoriti. Slovenski kulturni prostor se zdi danes še svoboden in bi celo lahko postal zatočišče tistih, ki ne morejo jasno izražati svojih stališč. Tako bi spet utegnili postati izjemni, spet prava avantgarda v svetovnih merilih.

Namreč Slovenska avantgarda na velikem odru svetovne zgodovine.