Inflacija: mala sila, ki močno vpliva na naše denarnice in življenja

Verjetno se ne vprašamo vsak dan, kaj statistiki vključijo v košarico življenjskih potrebščin, kakšni so ponderji oziroma uteži in tako naprej. Še več, imamo “klasično” slovensko inflacijo, pa z EU primerljivo inflacijo, merjeno s harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin, jedrno inflacijo in še osnovno inflacijo. V čem so podobnosti in v čem razlike ter predvsem, kako potrošniki vse to čutimo v svojih žepih, nam je pojasnila Klavdija Škerlak.  

Cene življenjskih potrebščin so se januarja letos na letni ravni zvišale, in sicer za dva odstotka, medtem ko je bila v istem mesecu prejšnjega leta stopnja inflacije 3,3-odstotna, so izmerili na statističnem uradu. Nekoliko višja, in sicer 2,3-odstotna pa je bila pretekli mesec letna stopnja rasti harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin (HICŽP), ki se uporablja kot evropsko merilo inflacije. Na mesečni ravni, torej če primerjamo januar z lanskim decembrom, pa so se stvari nekoliko pocenile, torej smo imeli deflacijo. 

Zakaj razlika in to kar 0,3 odstotne točke? Ker pri pripravi podatkov zasledujemo dve različni načeli, razlaga Klavdija Škerlak. V prvem primeru gre za “klasično” slovensko inflacijo, kjer se zasleduje načelo nacionalne porabe. Če poenostavimo: kaj domači, slovenski potrošniki kupujejo tako doma kot kjerkoli drugje na svetu. Na drugi strani pa harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin zasleduje načelo domače porabe, štejejo se torej vsi nakupi na ozemlju naše države in to ne glede na to, ali gre za slovenskega ali tujega kupca.

HICŽP je hkrati tudi evropsko primerljiv in nam trenutno kaže, da smo bili januarja boljši od evropskega povprečja, saj je to znažalo 2,5 odstotka.  Najvišja letna inflacija med evropskimi državami je bila sicer zabeležena prav pri naših južnih sosedih, na Hrvaškem (pet odstotkov), sledita Belgija (4,4 odstotka) in Slovaška (4,1 odstotka), medtem ko so najnižji inflaciji zaznali na Irskem (1,5 odstotka) in Finskem (1,6 odstotka), ki sta torej pod tako želenim dveodstotnim srednjeročnim ciljem.

In zakaj je cilj ravno dva odstotka? To je precej razširjena praksa med centralnimi bankami po svetu in ima nekaj pomembnih razlogov:

1. Stabilnost cen: Inflacija pri približno dveh odstotkih je dovolj nizka, da ohranja kupno moč denarja in preprečuje prekomerno rast cen, ki bi lahko povzročila gospodarsko nestabilnost.
2. Gospodarska rast: Nizka, vendar pozitivna inflacija spodbuja potrošnike in podjetja, da trošijo in vlagajo, namesto da bi zadrževali denar. To pospešuje gospodarsko aktivnost in rast.
3. Preprečevanje deflacije: Če je inflacija preblizu ničli ali negativna, lahko pride do deflacije. Deflacija pomeni splošen padec cen, kar lahko zavira potrošnjo in naložbe ter vodi v gospodarsko recesijo.
4. Fleksibilnost: Centralne banke imajo več manevrskega prostora za odzivanje na gospodarske šoke, ko imajo rahlo pozitivno inflacijo. Pri nizkih obrestnih merah bi bilo težje znižati obrestne mere za spodbujanje gospodarstva v primeru potrebe.

Skupaj ti razlogi pomagajo ohranjati gospodarsko stabilnost in rast, hkrati pa zagotavljajo, da inflacija ne postane problematična. In spomin na to problematično inflacijo je še kako živ. Zato še dva zanimiva podatka: stopnja inflacije v obdobju od začetka januarja 2000 do konca januarja letos je znašala 113 odstotkov, samo od januarja 2022 do zdaj pa, kljub umiritvi, 16,5 odstotka.