So posojilna razmerja med pravno osebo in z njo povezanimi fizičnimi osebami res nesporna?
Podjetja imajo med svojimi sredstvi velik obseg danih dolgoročnih in kratkoročnih posojil, pri čemer so pomembna druga posojila, torej posojila, ki niso dana družbam v skupini, ampak tretjim subjektom, med drugim tudi družbenikom oziroma drugim povezanim osebam. Na podlagi analize podatkov iz bilanc stanja (oddanih na AJPES) ugotavljamo, da ima 1.319 družb z omejeno odgovornostjo, s 5 ali manj družbeniki, ki so fizične osebe, v letu 2023 skupaj kar 753,8 milijona evrov danih dolgoročnih in kratkoročnih posojil, pri tem pa smo upoštevali le posojila nad 100.000 evrov.
V finančnih nadzorih ugotavljamo kot sporna predvsem posojila družbenikom in drugim povezanim osebam, saj je instrument posojila pogosto zlorabljen za prikrito izplačilo dobička. Ta posojila se nato ne vrnejo ali se podaljšujejo leto za letom, praviloma niso zavarovana, posojilojemalci jih ne odplačujejo ali jih odplačujejo le delno (saj nimajo dohodkov, da bi odplačilo sploh bilo mogoče). Poraja se vprašanje, ali bi družba takšno posojilo, pod enako (nedefinirami) pogoji, dala tudi kateri drugi fizični osebi, ki ni povezana oseba z družbenikom/lastnikom/direktorjem družbe.
Prikazan velik obseg tovrstnih praks posojanja sredstev družbe, kot tudi sodna praksa (kot npr. zadnja sodba Vrhovnega sodišča X Ips 27/2024, ki govori o tem, da je potrebno v davčnem postopku vse okoliščine sklenjenih transakcij v celoti preveriti in šele na njihovi osnovi presoditi, ali gre za nedovoljeno ravnanje zavezanca oziroma prikrito izplačilo dobička ali pa gre za resnično posojilno pogodbo ter nato odločiti o morebitni obdavčitvi z dohodnino) otežujejo učinkovito obvladovanje teh tveganj zgolj s postopki nadzora in so potrebne spremembe zakonodaje, ki bodo takšne možnosti izogibanju davčnih obveznosti preprečile oziroma omejile.
Takšna »prikrita izplačila dobička« namreč škodijo celotni skupnosti, in torej tudi »socialni državi«, koristijo pa le posameznikom, ki so praviloma v podjetju višje rangirani in tudi višje plačani ter že tako razpolagajo z večjim premoženjem. V praksi namreč nekateri lastniki podjetij financirajo svoj način življenja preko posojil in jih ne vračajo, s čimer izčrpavajo sredstva podjetja in ogrožajo interese upnikov ter zaposlenih. Nesporno je, da lastniki podjetij lahko porabljajo svoja sredstva, vendar z upoštevanjem davčnih pravil. Če se dividende in plače ter drugi dohodki obdavčujejo, dohodki, prejeti pod krinko posojil pa ne, to ustvarja neenakost med različnimi oblikami dohodka.
S pravilno obravnavo takšnih dohodkov bi se torej zagotovila bolj pravična davčna obravnava ter potrebni javnofinančni prihodki za delovanje države.
Finančna uprava bo posojilom, ki jih od družb prejmejo družbeniki ali njihove povezane osebe, še naprej posvečala pozornost ter izvajala nadzore, pri tem pa bomo v postopkih upoštevali tudi sodno prakso in glede na vse okoliščine presojali resnično naravo konkretnih sklenjenih posojilnih pogodb.