Dokumentarni film Nepal – »izgubljen« in znova najden

Slovenci smo tradicionalni planinski narod, kar najlepše kaže prvi slovenski celovečerni igrano-dokumentarni film V kraljestvu Zlatoroga. Tudi drugi celovečerec je bil planinski, Triglavske strmine, tradicija filma o hribih, gorah in neokrnjeni naravi pa sledi tem idejam; število gorniških filmov in posnetkov v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu Republike Slovenije je zato precej veliko. Poseben sklop filmskega gradiva je ohranjen tudi s slovenskih oziroma jugoslovanskih odprav v Himalajo. Sestavljajo ga posnetki članov odprav, kot so Vanja Matijevec, Peter Markič, Stipe Božič in − morda najpomembnejši med snemalci in himalajisti − Aleš Kunaver. Ta je zrasel v družini tabornikov, jamarjev in astronomov, svoje življenje pa je posvetil alpinizmu in razvoju plezalne tehnike in pripomočkov, organizaciji planinstva, mednarodnem sodelovanju, predvsem pa izobraževanju planincev in šerp.

Aleš Kunaver in Zoran Jerin sta bila udeleženca prve jugoslovanske odprave v Himalajo leta 1960. Iz gradiva, ki ga je Kunaver posnel med odpravo, je Matjaž Klopčič režiral film Vzpon na Trisul. Leta 1962, ko ni bilo načrtovane jugoslovanske odprave v visoka gorstva, sta se Jerin in Kunaver odpravila na 600 kilometrov dolg pohod po dolinah Nepala pod Himalajo, med Katmandujem v Nepalu in Darjeelingom v Indiji. Na pot sta odšla konec oktobra 1962 in se vrnila konec februarja 1963.

Zoran Jerin je o tej poti napisal knjigo Vzhodno od Katmanduja, Aleš Kunaver pa je s seboj nosil 35 mm kamero ariflex, s katero je napravil čudovite posnetke pokrajin, gora, ljudi in življenja v gorskih dolinah z namenom, da po vrnitvi v domovino izdela dokumentarni film. Kljub težkim pogojev za snemanje, oddaljenosti in zapletom na meji je pod Himalajo pritovoril šest kilogramsko kamero, filmski trak in akumulator. Tega je sestavil iz serije devetih ploščatih baterij Zmaj, ki jih je v hladu ogreval s svojim telesom. Preden je akumulator odpovedal, je uspel posneti skoraj ves filmski trak, ki ga je imel s seboj. Filme je prinesel v domovino in nameraval zmontirati dokumentarni film. Tu pa se je čudna zgodba tega filma šele začela.

 »Ko so pri Triglav filmu čez nekaj mesecev ogledovali grobo zmontirani posneti material, so sicer vzklikali »oh« in »ah«, za veliki finale pa ni bilo denarja. Kdo ve, kje počivata tista 2 koluta našega prvega filma o Nepalu in Šerpah? Ne le film o Šerpah, izgubil se je tudi film o Trisulu.«

Citirani stavki so iz knjige o Alešu Kunaverju, ki jo je njegova žena Dušica Kunaver izdala štiri leta po moževi tragični smrti v helikopterski nesreči nad Blejsko Dobravo leta 1984. V knjigi je zbrana izjemna količina gradiva o Alešu Kunaverju in njegovih soplezalcih, pričevanj in predvsem Aleševih osebnih zapiskov. Med njimi je tudi režijski osnutek za »Dokumentarni film Nepal«.

Žal takrat film ni bil dokončan. Razvit in grobo zmontiran je v studiu Triglav filma za več kot tri desetletja obležal na polici. Tam sta ga po denacionalizaciji cerkve sv. Jožefa na ljubljanskih Poljanah in posledično selitvi vsega gradiva studia Viba film (temu se je Triglav film priključil leta 1975) v Arhiv Republike Slovenije leta 1996 našla Lojz Tršan in Aleksander Blaznik. Ta je ob pregledu in primerjavi gradiva ugotovil, da ne gre za film Vzpon na Trisul, pač pa za gradivo »izgubljenega« filma, ki na kolutu nosi oznako Nepal '62. Kmalu je postalo jasno, da je to izgubljeni film Aleša Kunaverja.

Film Aleša Kunaverja je bil prvič prikazan šele leta 2005 z naslovom Dežela šerp v režiji Matjaža Žbontarja in produkciji podjetja Fatamorgana. Film je dolg 20 minut in se v celoti drži režijskega osnutka, ki ga je pripravil Aleš Kunaver, montaža kadrov sledi opisom iz režije, uporabljenih pa je 20 od slabih 28 minut posnetega in ohranjenega gradiva.

Nabor gorniških filmov in filmskega gradiva s himalajskih odprav je v Slovenskem filmskem arhivu precejšen. Del gradiva je posnet na 35 mm in 16 mm trak, največ pa je 8 mm filmskega traku. Ohranjeno je gradivo s številnih odprav na Trisul, Manang, Mount Everest, Lhotse, Manaslu, Anapurno, pa tudi gradivo odprav v Hindukuš, Ande in ostala visoka gorstva. Med posnetki tako po obsegu kot kakovosti izstopa velika količina gradiva, ki ga je posnel Aleš Kunaver, Arhivu Republike Slovenije pa ga je izročila njegova žena Dušica. Za gradivo himalajskih odprav v glavnem velja, da je nemontirano, je pa izjemno dokumentaristično in nam kaže pogled obiskovalca, plezalca, na gore in tovariše v steni, pa tudi utrip življenja visoko pod vršaci.

Primož Tanko

Tatjana Rezec Stibilj