Slovenska zastava je v obrambnem resorju zelo spoštovana

Zastava je v vojaškem življenju svetinja

V vojaškem življenju so zastave nenehno navzoče. V Slovenski vojski so med simboli, ki se jim izkazuje največje spoštovanje, na prvem mestu zastava Republike Slovenije in bojne zastave posameznih enot Slovenske vojske. Zastavi se izkazuje čast, primerljiva s častmi, ki se jih izkazuje najvišjim državnim predstavnikom. Zastava je tudi priča vseh pomembnih dogodkov v življenju vojakov in vojašnic.

V Slovenski vojski imajo posebno mesto slovenska državna zastava, zastava Slovenske vojske ter bojna zastava enote. Vojaški pomorski zastavi Republike Slovenije sta zastava ladij in čolnov Slovenske vojske (zastava Republike Slovenije) in zastava na premcu.

Zastava je eden izmed temeljnih elementov vojaške slovesnosti. Odnos do nje in drugih državnih simbolov je v Slovenski vojski posebej določen, in to tako, da je vse ravnanje z zastavo, torej izobešanje, nošenje in hramba, izvedeno častno ter je tudi sestavni del urjenja vseh vojakov. Za Slovensko vojsko, ki s slovensko državno zastavo v mednarodnih operacijah in misijah po svetu dokazuje našo zavezanost miru in varnosti, je zastava simbol povezanosti z domovino Slovenijo. Pod zastavo vojaki prisegajo, in sicer ob podpisovanju prisege v roki držijo rob slovenske zastave.

Bojna zastava Slovenske vojske se hrani v Gardni enoti Slovenske vojske ter se jo slovesno uporablja ob sprejemih z vojaškimi častmi tujih ministrov in načelnikov generalštabov. Prvi slovenski bojni prapor je naslikal Maistrov borec za severno mejo slikar Rajko Slapernik. Prav bojna zastava v enoti pomeni svetinjo. Poleg znaka enote in za enoto značilne baretke je glavni simbol, s katero se pripadniki enote poistovetijo. Na drog bojne zastave se pripenjajo nadomestni trakovi priznanj, ki jih je enota prejela. Na tak način bojna zastava predstavlja nekakšno osebno izkaznico ali celo življenjepis enote. Vročitev bojne zastave je za enoto priznanje, sama vročitev pa je predpisana s posebnim protokolom.

Gasilski prapor je pomemben simbol slovenskega gasilstva

Tudi v slovenskem gasilstvu so prapori znak dolge zgodovine in izjemne kulturne dediščine. Za razliko od zastave je prapor unikatni ročni izdelek, kar pomeni, da je vsak prapor drugačen. Gasilski prapor je prisoten v vseh organizacijskih oblikah slovenskega gasilstva.

Gasilci prostovoljnega gasilskega društva Metlika, najstarejšega slovenskega gasilskega društva, so že 23. maja 1875, ob priložnosti gasilske veselice, razvili svoj prvi prapor, ki mu je botrovala Karlina plemenita Savinškova. Prapor danes hranijo v Belokranjskem muzeju v Metliki in predstavlja enega najstarejših ohranjenih gasilskih praporov pri nas. Eno stran krasi podoba sv. Florijana, zavetnika gasilcev, na drugi strani pa je upodobljen metliški mestni grb, okrašen z gasilskimi simboli.

Prapor Gasilske zveze Slovenije je izdelan iz svilene tkanine ognjeno rdeče barve. V sredini je v lipov venec vtkan gasilski znak – čelada s prekrižanima sekirico in plamenico. Plamenica leži na levi strani znaka, sekirica na desni. Okoli venca je izvezen napis s tiskanimi črkami: GASILSKA ZVEZA SLOVENIJE. Na desni strani je letnica razvitja prapora, na levi pa letnica ustanovitve organizacije (1949). V vogalih so na obeh straneh prapora trikotni ornamenti z lipovimi listi. Na drugi strani je v sredini kroga vtkana slika gasilca z rešenim otrokom v naročju in gorečo hišo v ozadju. Okoli tega kroga je pet manjših krogov, v katerih vtkane slike ponazarjajo reševanje na vodi, vaško pogorišče, goreč kozolec, gozd in tovarno. V ozadju teh slik so vtkani trije venci lipovih listov. V spodnjem delu je napis s tiskanimi črkami: NA POMOČ. V vogalih prapora so trikotni ornamenti z lipovimi listi. Prapor je obrobljen z zlato vrvico.