Pregled dezinformacij: Mit, ki noče umreti: kriviti Nato za rusko vojno

Ta mit, ki ga zagovorniki Kremlja nenehno reciklirajo in preoblečejo v novo preobleko, preusmerja krivdo za rusko agresijo na Zahod – ob tem pa povsem zanemarja zgodovinska dejstva. Čas je, da to narativo poimenujemo s tem, kar v resnici je: priročno izkrivljanje resnice, s katerim se skuša opravičiti neopravičljiva vojna.

Mit 1: »Rusijo so izzvali. Nato je prekršil obljubo«

Eden najpogostejših mitov v prokremeljski retoriki je, da je Nato po koncu hladne vojne obljubil, da se »ne bo razširil niti za ped proti vzhodu«. Vendar ne obstaja noben dokaz o kakršnem koli formalnem dogovoru o tem. Številni zahodni voditelji in razkriti deklasificirani dokumenti potrjujejo, da so se sicer odvijali pogovori o vlogi Nata v Nemčiji med njeno ponovno združitvijo, vendar nikoli ni bila dana nobena zavezujoča ali vseobsegajoča zaveza, da se bo meja zavezništva za vedno zamrznila.

In tu je ključna točka: če bi Rusija resnično želela takšno zagotovilo, dobro ve, kako deluje mednarodna diplomacija. Potem bi si prizadevala za pogodbo, formalni sporazum ali vsaj javno dokumentirano zavezo. Toda to se ni nikoli zgodilo – ker taka obljuba ni bila nikoli uradno dana niti zahtevana. Tudi Mihail Gorbačov, takratni voditelj Sovjetske zveze, je potrdil, da ni bilo nobenega dogovora ali obljube, da se Nato ne bo širil. V diplomaciji velja, da če ni pogodbe, če ni podpisanega sporazuma in ni javne izjave, potem tudi ni zavezujoče obljube. Rusija to razume. Ne gre za nevednost – gre za namerni revizionizem Putina.

Še pomembneje pa je, da so si vzhodnoevropske države same želele vstopiti v Nato – ne zato, ker bi Nato želel obkrožiti Rusijo, temveč zato, ker so te države desetletja trpele pod sovjetsko okupacijo in invazijami ter so bile odločene, da se v takšno podrejenost ne vrnejo nikoli več. Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Romunija – to niso bile figure na šahovnici Washingtona. To so bile demokracije, ki so sprejemale strateške odločitve za svojo varnost. Trditi drugače pomeni zanikati njihovo voljo, zgodovino in suverenost.

Mit 2: »Ukrajina je skoraj vstopila v Nato. Rusija ni imela izbire«

Kljub pogostim trditvam Ukrajina na začetku leta 2022 ni bila na robu vstopa v Nato. Čeprav je Ukrajina že dolgo izražala interes za članstvo, ni prejela nobenega formalnega povabila niti ni obstajal hitri postopek za njen sprejem. Ideja, da je bilo članstvo Ukrajine v Natu neizbežno, je bolj fantazija Kremlja kot dejstvo. Šlo je za oddaljeno možnost, ne za trenutno politiko.

Ruski ultimat iz decembra 2021, ki je zahteval jamstvo, da Ukrajina nikoli ne bo postala članica Nata, ni bil pristna diplomatska ponudba – bil je izgovor. Moskva ni zahtevala zgolj trajne izključitve Ukrajine, temveč tudi popoln umik Nata iz vseh držav, ki so se mu pridružile po letu 1997, torej odpravo desetletij suverenih odločitev vzhodnoevropskih držav – to je bila nemogoča zahteva. Putin je vedel, da tega Nato ne more sprejeti, ne da bi pri tem opustil lastna temeljna načela in varnost svojih članic. Ultimat je bil zasnovan za to, da bo zavrnjen. Bil je past, ne diplomatski trud.

In morda najbolj očiten dokaz, da Nato ni bil pravi razlog za invazijo? Putinove lastne besede. V govoru februarja 2022 tik pred napadom na Ukrajino skoraj ni govoril o Natu. Namesto tega je pod vprašaj postavil samo pravico Ukrajine do obstoja kot samostojne države – trdil je, da jo je »ustvaril Lenin« in da bi morala biti del Rusije. Ta retorika ne kaže na obrambne skrbi, temveč na imperialne ambicije.

Če bi se Rusija resnično bala vstopa Ukrajine v Nato, potem bi bila polna invazija najbolj učinkovit način, da bi pospešila prav to, čemur se želi izogniti – tesnejše povezave med Ukrajino in Zahodom. Vojna ni ustavila povezovanja Ukrajine z Natom, temveč ga je pospešila. To ni strah, to je igra na srečo z drugimi cilji.

Mit 3: »Rusijo je bilo strah Nata na svojih mejah«

Trditev, da je Rusija napadla Ukrajino zaradi strahu pred Natom, izpodbijajo sama ruska dejanja. Če bi Moskva resnično dojemala Nato kot neposredno in akutno grožnjo, če bi verjela, da namerava Nato uporabiti Ukrajino kot odskočno desko za vojno proti Rusiji, bi zagotovo izbral precej bolj previden pristop – še posebej glede na vojaško premoč zavezništva.

Dejansko invazija Rusije februarja 2022 kaže ravno nasprotno: premišljeno samozavest, da se Nato ne bo neposredno odzval, in da Nato ne išče vojne z Rusijo. Ta preračun je bil tudi točen. Kljub svoji vojaški moči je Nato večkrat poudaril, da v Ukrajino ne bo pošiljal vojakov in se ne bo neposredno spopadel z ruskimi silami. Putin je to vedel – in je s tem tudi računajoč tvegal.

Če bi se Kremelj zares bal Nata, ne bi izzval scenarija, v katerem bi zavezništvo še bolj okrepilo svojo prisotnost v vzhodni Evropi in še bolj pozorno spremljalo ruske poteze. A prav to se je zgodilo – kar pomeni, da strah pred Natom ni bil prava motivacija. To je bila želja po ponovni vzpostavitvi nadzora nad Ukrajino in preprečitvi njene splošne ambicije po približevanju Zahodu.

Mit 4: »Leta 2014 je bil v Ukrajini državni udar, ki ga je vodil Zahod«

Ta izrabljena trditev skuša izbrisati voljo ukrajinskega ljudstva, ki je med letoma 2013 in 2014 množično šlo na ulice z zahtevami po sprejemanju odgovornosti, reformah in koncu skorumpirane oblasti, ki jo je podpirala Rusija. Revolucija dostojanstva ni bila zarota Cie ali Nata, sprožil jo je takratni predsednik Viktor Janukovič, ko je nenadoma zavrnil že usklajen in priljubljen sporazum o pridružitvi in prosti trgovini z Evropsko unijo ter nato brutalno zatrl proteste.

Kremelj to demokratično vstajo predstavlja kot državni udar pod vodstvom Zahoda, ker ne more priznati, da bi njegove sosede morda izbrale drugačno pot – pot, ki se ne vrti okoli Moskve. Za avtokratske režime je moč svobodnih ljudi vedno sovražnik.

Kaj mit ignorira

Da bi resnično razumeti to vojno, ne glejte na odločitve Nata, temveč na besede Vladimirja Putina. V razvpitem eseju iz julija 2021 in v govoru februarja 2022 je Putin zanikal suverenost Ukrajine in državo prikazal kot zgodovinski del Rusije. Njegovi motivi niso obrambni – so imperialistični. Invazija je bila poskus ponovne uveljavitve nadzora nad nekdanjo sovjetsko republiko, zatrtja cvetoče demokracije na ruskem pragu in jasen signal drugim postsovjetskim državam, da ima obračanje proti Zahodu svojo ceno.

Putina ni strah Nata. Boji se demokracije. Boji se, da bi demokratične sosede Rusije, ki so bile nekoč pod nadvlado Moskve, pokazale, da tudi Rusi lahko živijo svobodno, brez oligarhov in avtoritarnosti. To pa je resnična grožnja moči Kremlja.

Nato je izgovor, ne vzrok

Kriviti Nata za rusko vojno je priročna, a ne verodostojna narativa. Opravičuje agresorja, zanemarja suverenost manjših držav in popači desetletja zgodovine po koncu hladne vojne. Ta mit služi le enemu gospodarju: Kremlju.

Ne pustite se zavesti. Ukrajina ni »izzvala« Rusije nič bolj, kot bi bil tat izzvan z varnostno ključavnico na vratih. Ta vojna ni posledica prelomljenih obljub ali napačno razumljenih rdečih črt. Gre za moč, nadzor in zavračanje tega, da bi druge države živele svobodno izven nadzora Moskve.

Prej ko pokopljemo ta mit, prej se bomo lahko osredotočili na to, da odgovorni odgovarjajo in se postavili v bran resnici.

Tudi na radarju EUvsDisinfo ta teden:

• V prokremeljskih medijih so se znova pojavile neutemeljene trditve o tako imenovani »globoki državi«, ki naj bi usmerjala evropsko politiko in jo domnevno silila, da nadaljuje vojno v Ukrajini. Ta narativa, ki temelji na že večkrat razkrinkanih teorijah zarote, priročno spregleda dejstvo, da je vojna rezultat neizzvane in obsežne ruske invazije. Ni nobenih dokazov o elitah v senci, ki bi narekovale evropsko politiko – gre zgolj za še en poskus diskreditacije zahodnih demokracij ter prikaza EU kot vojnega hujskača, s čimer se pozornost preusmerja stran od ruske agresije.
• Po smrtonosnem ruskem raketnem napadu na Sumy, v katerem je bilo med verskim praznovanjem ubitih 35 civilistov in več kot 100 ranjenih, skušajo tisti, ki širijo dezinformacije, obrniti narativo in namigujejo, da Ukrajinci za napad krivijo svojega predsednika Volodimirja Zelenskega. Verodostojni viri ne potrjujejo teh trditev, ki so osnovane na izbranih ali ponarejenih objavah na družbenih omrežjih. Nasprotno pa poročila s terena jasno kažejo ogorčenost javnosti zaradi napada, usmerjeno proti Rusiji, ne pa proti ukrajinskemu vodstvu. Ruske utemeljitve o »vojaških ciljih« v civilnih območjih ostajajo brez dokazov – medtem ko je število civilnih žrtev zelo zgovorno.
• Nov teden, nov obrat iz priročnika Kremlja – tokrat obtožujejo EU, da spodbuja cenzuro v Moldaviji. Zgodba temelji na začasni, 60-dnevni ukinitvi licence kanala TVC21, in lažno trdi, da je EU spodbudila takšen ukrep. V resnici je veleposlanik EU v Moldaviji pozval k jasnejši utemeljitvi odločitve in k transparentnosti – ne k cenzuri. Evropska unija dosledno zagovarja medijsko svobodo in pluralizem, medtem ko je tovrstno izkrivljanje realnosti le del širšega poskusa, da bi evropske politike prikazali kot avtoritarne.

Avtor: EUvsDisinfo | 24. april 2025

Novičnik je v angleškem in slovenskem jeziku s povezavami na novice dostopen na spletni strani EUvsDisinfo.