Razlastitev zemljiških posesti Ljubljanske škofije

Agrarna reforma je bila politično-ekonomski ukrep, uzakonjen kot pogoj nadaljnjega razvoja gospodarske politike na področju kmetijstva v smeri njegove preobrazbe v socialistično, s poudarkom na kolektivizaciji. Pomenila je conditio sine qua non povojne kmetijske politike v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji.

Osemindvajseti avgust 1945 je bil za mnoge Slovence tragičen dan. Začela se je namreč tako imenovana agrarna reforma. Ta na prvi pogled pomeni nekaj pozitivnega, to je zmanjševanje socialnih razlik med velikimi in malimi kmeti. V resnici pa je agrarna reforma razlastila večino kmetov, ki so bili pahnjeni na rob revščine. Agrarna reforma, ki se je izvajala pretežno v letu 1946, je prinesla razlastitve brez odškodnine. Bila je zakonsko »pokrita«, temeljila je na geslu, da je treba dati zemljo tistim, ki jo obdelujejo; to je pomenilo, da so razlastili večje zemljiške posestnike. Vse so zakonsko uredili in državno lastnino takoj vpisali v zemljiško knjigo. Agrarna reforma je poleg zemljišč zajela tudi objekte, stroje (traktorje) in živino.

Agrarna reforma je zadela tudi vsa zemljišča v lasti verskih ustanov (škofij, župnij, samostanom) in veleposestva (tako gozdna kot kmetijska), ki so presegala zemljiški maksimum. Ta je znašal 10 hektarjev njiv, vrtov, sadovnjakov, vinogradov, travnikov, ledin in gozdov. Verskim ustanovam, cerkvam, samostanom in cerkvenim oblastem večjega pomena ali večje zgodovinske vrednosti so pustili 30 hektarjev obdelovalne zemlje in do 30 hektarjev gozdov.

Za izvajanje agrarne reforme je bilo na podlagi 31. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Ljudski republiki Sloveniji ustanovljeno šest okrožnih komisij za agrarno reformo, v okviru njih pa je delovalo 37 okrajnih komisij. V okviru Okrožne komisije za agrarno reformo za ljubljansko okrožje je delovala Okrajna komisija za agrarno reformo Ljubljana okolica, v okrožni komisiji okrožnega mesta Ljubljana pa okrajna komisija za mesto Ljubljana. Okrajna komisija za agrarno reformo Ljubljana je z odločbo št. 983/4 z dne 17. 9. 1947 v celoti razlastila zemljiške posesti Ljubljanske škofije, in sicer v okrajih Ljubljana mesto, Ljubljana okolica (ta je obsegal tudi parcele v območju današnjega Triglavskega narodnega parka), Kranj, Celje, Mozirje, Krško in Novo mesto. Zemljišča so bila razlaščena in vpisana v zemljiško knjigo pri okrajnih sodiščih v Ljubljani, Celju, Mozirju, Jesenicah, Krškem, Novem mestu in Kranju. Nekatera zemljišča je Ljubljanska škofija obdržala v svoji lasti.

Z zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji je bilo določeno, da če ima lastnik zemljiške posesti v več okrajih, odločbo o razlastiti izda okrajna komisija tistega okraja, v katerem je največji del razlaščenih zemljišč. Čeprav je ležal v konkretnem primeru največji del zemljišč v okraju Jesenice, je ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo določilo, da ni v nasprotju z duhom zakona, ča odločbo o razlastitvi zemljišč Ljubljanske škofije izda Okrajna komisija za agrarno reformo v Ljubljani, in sicer zato, ker je bil v Ljubljani sedež lastnika z glavno upravo in bilo zato naravno središče za vse dele obsežnega zemljiškega posestva. Na podlagi omenjenega je bila tudi razveljavljena odločba Okrajne komisije za agrarno reformo v Mozirju št. 510/46 z dne 10. 7. 1946 in določeno, da izda odločbo o razlastitvi celotnega zemljiškega posestva na področju Mozirja okrajna komisija v Ljubljani.

Ostale župnije, cerkve in nadarbine so bile razlaščene posamezno po okrajnih komisijah za agrarno reformo.

Predstavljeno gradivo hranimo v fondu Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo Ljudske republike Slovenije (SI AS 1118), ki zajema obdobje 1946−1948. Gradivo je urejeno po posameznih okrajnih komisijah.

Žarko Štrumbl