16. januarja mineva 30 let odkar so vzpostavljeni diplomatski odnosi med Madžarsko in Slovenijo. Kakšni so ti po 30-ih letih, katere so najtesnejše vezi, ki povezujejo obe državi, kakšno je stanje obeh manjšin, smo povprašali oba aktualna veleposlanika, madžarskega v Sloveniji Andorja F. Davida in slovenskega v Budimpešti dr. Marjana Cencena. Intervju je nastal zadnje dni preteklega leta.

Enoletna prizadevanja slovenskih političnih predstavnikov na mednarodnem prizorišču so uresničila sanje številnih generacij Slovencev in obrodila sadove, ki so Slovenijo umestili na zemljevid enakopravnih držav v Evropi in svetu. Pot od jasno izražene volje Slovencev »ZA« samostojno državo na plebiscitu 23. decembra 1990 do mednarodnega priznanja Slovenije januarja 1992 je bila zahtevna in velik izziv za mlado državo, a jo je slovenski politični vrh izpeljal v rekordnem času in z najmanj možnimi žrtvami in zapleti. Odklanjanje samostojne poti na levem političnem polu in nasprotovanje sta se preobrnila tik pred plebiscitom, izid z 88,2 odstotka glasov za samostojno Slovenijo pa je presenetil tako rekoč vso slovensko javnost. Po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti 25. junija 1991 so sledili vojaški napad jugoslovanske armade, zmaga Slovenije v vojni in umik sovražne vojske ter 23. decembra sprejetje slovenske ustave. V tem času so potekala uradna in neuradna dogovarjanja slovenskih politikov z mednarodnimi odločevalci, prizadevanja Slovencev v zamejstvu in po svetu ter številne akcije posameznikov, da bi Sloveniji zagotovili mednarodno priznanje.

V Ljubljani in Gorici se je nadaljevala burna obravnava v Zagrebu parafiranih sporazumov o pravicah italijanske manjšine v Sloveniji in Hrvaški ter slovenske manjšine v Italiji. O njih so, spet s sodelovanjem predstavnikov Slovencev v Italiji, razpravljali skupščinska komisija za mednarodno sodelovanje, slovenska vlada in pa predstavnika Slovenije in Italije, zunanji minister Dimitrij Rupel in podtajnik na italijanskem zunanjem ministrstvu Claudio Vitalone, ki sta se srečala v Gorici. Italija je tam odtegnila podporo celo svojemu predlogu dvostranskega sporazuma o slovenski manjšini, ki ga je Slovenija odklanjala kot neuravnoteženega. Tudi po mnenju najvišjih slovenskih oblasti je bil podpis dokumentov nesprejemljiv, Slovenija pa je zagotovila, da bo italijanski manjšini kljub temu zagotavljala pravice, o katerih govori besedilo tristranskega sporazuma.

Sveti sedež je prehitel države Evropske skupnosti in priznal Slovenijo in Hrvaško dva dni pred njimi prav v času, ko je Badinterjeva komisija še oklevala glede objave dokumenta. Italija je poskusila z izsiljevanjem zagotoviti čim bolj normalno življenje svoji manjšini v Istri in na Reki, razdeljeni na suvereni državi, glede pravic Slovencev v Italiji pa je odklonila jasne obveznosti. Po razpustu Demosa so nekatere stranke vladne koalicije iskale novega mandatarja. Ljudska stranka bi podprla Drnovška.

Samo še vprašanje dni je bilo, kdaj bodo evropske države priznale Slovenijo. Nemčija je priznanje napovedala za 15. januar, podobno Avstrija in nekatere druge države. Obenem pa se je med tem dogajanjem na mednarodnem parketu razplamtela predvolilna bitka med slovenskimi strankami. Koalicija Demos ni bila več enotna, obtožbe in pozivi k odstopom pa so postajali vse pogostejši. V pričakovanju aprilskih volitev je vlada še vedno predlagala več ključnih zakonov na raznih področjih, nujno potrebnih prenove oziroma ureditve.

Na predkongresni konferenci Slovenskih krščanskih demokratov se je več kot dvesto udeležencev pogovarjalo o delovanju vlade v predvolilnem času in pripravah na volitve. Predsednik stranke Lojze Peterle je dejal, da konferenca podpira sklepe iz Dolskega in se zavzema za izvedbo volitev konec aprila, kar so pričakovali tudi od drugih podpisnikov teh sklepov.

Države članice ES so v Bruslju sprejele odločitev, da ne bodo skupaj priznale novih držav, ampak bo vsaka država članica to posamič storila. Časopis Dnevnik je objavil intervju z dr. Jožetom Pučnikom, ki je spregovoril o prihodnjih povezavah SDSS z morebitnimi koalicijskimi partnerji, slovenski obrambi in varnosti. Parlamentarni odbor za lokalno samoupravo je na seji obravnaval predlog zakona o lokalni samoupravi, po katerem bi se število občin v Sloveniji povečalo.

Dokončno mednarodno priznanje Slovenije je bilo nekaj dni pred 15. januarjem trdno dejstvo, naša država se je pripravljala tudi na vstop v nove povezave – tega dne je zunanji minister Rupel prošnjo za naše članstvo v OZN poslal generalnemu sekretarju te organizacije Butrosu Galiju. Na domačem političnem parketu pa je bilo vedno manj jasno, ali vlada sploh še uživa večinsko podporo v parlamentu, pojavile so se zamisli o »ekspertni vladi«, mediji pa so omenjali celo vrsto možnih kandidatov za mandatarski položaj.

Spomenka Hribar in Igor Bavčar sta v imenu Demokratske stranke odrekla podporo Peterletovi vladi, na napoved nove koalicije sta se odzvala Jože Pučnik in Janez Janša. Kljub sestrelitvi helikopterja misije Evropske skupnosti so se priprave na evropsko konferenco o Jugoslaviji nadaljevale. V ločenih izjavah sta Avstrija in Italija napovedali priznanje Slovenije in Hrvaške v nekaj dneh. V Beogradu je odmeval odstop Veljka Kadijevića, v Ljubljani so bili sindikati kritični do vlade.

Pred 30 leti, tik pred mednarodnim priznanjem Slovenije, ni bilo veliko ljudi, ki bi javno razmišljali, kdo je največ pripomogel k samostojni slovenski državi. V medijih so se pojavljale večinsko slabe novice o slabem gospodarskem stanju, »amaterskem« vodenju vlade, sporih v vladi, potrebi po čimprejšnjih volitvah in podobno.

Mednarodno priznanje Republike Slovenije je bilo dejstvo. Države, ki so bile s svojim uradnim in neuradnim vplivom v Evropski skupnosti zelo pomembne za novi mednarodnopravni položaj Slovenije, so se za priznanje že odločile: Nemčija na uradni ravni, druge članice ES naj bi ji kmalu sledile. Evropa je jasno pokazala, da zanjo jugoslovanske federacije ni več. Še vedno pa je bil dokaj odklonilen odnos ZDA in s tem vrste držav, ki so svoje stališče do neodvisnosti nekdanjih jugoslovanskih republik uravnale po zgledu Busheve administracije.

Minister za zunanje zadeve Republike Slovenije dr. Dimitrij Rupel je poslal pismo ameriškemu državnemu sekretarju Jamesu Bakerju. V njem ga je obvestil o pogledih Slovenije na dvostranske odnose med državama, slovenskih ocenah jugoslovanske krize in vojne ter pogledih na nekatera mednarodna vprašanja.

Na Hrvaškem je bilo čutiti prve posledice dogovorjenega premirja, medtem ko je v Sloveniji še vedno odmevala razpustitev Demosa. Ob tem spoprijemanje z vsemi možnimi posledicami prejšnjega sistema ni olajšalo dela vladajočim. Brezposelnost je naraščala, naraščalo je tudi število hrvaških beguncev, ki je v teh dneh po podatkih Rdečega križa prerastlo število 22 tisoč. S sosedo se je urejalo tudi gospodarsko sodelovanje. Tako je bila Slovenija v pričakovanju obravnave predloga sporazuma o gospodarskem sodelovanju s Hrvaško na njeni vladi. Bilo pa je tudi veliko razlogov za veselje – med njimi prvi pokal Vitranc v samostojni Sloveniji, sicer 31. po vrsti, ki je bil napovedan za prihajajočo nedeljo.

Na prvi delovni dan v letu 1992 je osrednjo Slovenijo popoldne šokiral prelet miga jugoslovanskega letalstva. Dan prej podpisano sarajevsko premirje za od vojne utrujeno prebivalstvo na Hrvaškem še ni pomenilo oddiha. Prvaki Demosove koalicije so pobirali njene razbitine.

Direktorji slovenskih podjetij so od gospodarskih oblasti pričakovali predvsem dobro strategijo države za njihovo prodiranje na zahodne, pa tudi južne trge, krotenje inflacije, spodbude za izvoznike ter evropske standarde na vseh ravneh in področjih. Bodoča slovenska diplomatska predstavništva v tujini pa bi morala nameniti največ pozornosti gospodarskemu sodelovanju Slovenije s tujino. Delova raziskava javnega mnenja o priljubljenosti politikov postavlja na prvo mesto Kučana, sledijo mu Drnovšek, Kacin, Rupel, Janša in Bavčar. Pod pokroviteljstvom odposlanca OZN Vancea je bil podpisan mirovni načrt na osnovi katerega bodo na nekatera območja nekdanje Jugoslavije napotene mirovne sile ZN, ki bodo ščitile tamkajšnje prebivalstvo.

Monumentalnost »globoke države« ponazorita dve mnenjski pismi, objavljeni drugo poleg drugega v časniku Dnevnik 3. januarja. Čeprav se avtorja zavzemata za popolnoma nasprotne ideje, pa pismi govorita o istem, tj. instrumentaliziranem medijskem prostoru. V Večeru je objavljen pogovor z dr. Jožetom Pučnikom. Časopisi tudi sicer objavljajo številne izjave politikov o sklepih sveta Demos v Dolskem. Od pomembnejših dogodkov na novoletni dan izstopa srečanje verne mladine v Budimpešti, kjer se je zbralo 70.000 mladih iz vse Evrope.

Prvo silvestrovo po razglasitvi neodvisnosti je bilo kljub »velikemu poku« v Demosu dan prej dan, ko so si lahko Slovenci za hip oddahnili. Iztekajoče se leto, na katero so se ozirali, je bilo leto velikih uspehov.

V soteski Mlačca v Mojstrani se v decembru ponovno odpira ledeno kraljestvo, ki s skulpturami, postavitvijo jaslic in lednim plezanjem promovira zimske lepote Slovenije. Ob 30. letnici samostojne Slovenije Športno društvo lednih plezalcev Mlačca v sodelovanju z Uradom vlade za komuniciranje promovira znamko I feel Slovenia. Ob otvoritvi prizorišča smo se pogovarjali z organizatorji, s posnetki pa tudi za vas pričarali nekaj prazničnega vzdušja iz ledenega kraljestva, ki kar vabi, da ga obiščemo tudi v živo.

Na predzadnji dan leta, 30. decembra 1991, se je v Dolskem pri Litiji za zaprtimi vrati sestal svet Demosa. Liberalna stranka je predlagala, da bi bila seja odprta za novinarje, a se to ni zgodilo. Zbrani udeleženci so poleg notranjepolitične analize v Demosu obravnavali tudi stanje v vladajoči koaliciji. Po besedah dr. Tineta Hribarja, člana Demokratske stranke, je Demos odigral svojo vlogo s tem, da je bila Slovenija mednarodno priznana, zato ga ne potrebujejo več in je mrtev. Demokratska stranka se avtonomnemu položaju znotraj Demosa ni odrekla že od sestanka Demosa v Poljčah 16. in 17. novembra 1991, kar je med strankami Demosa povzročalo nezadovoljstvo in nervozo. Slovenska kmečka zveza - Ljudska stranka in Liberalna stranka sta zahtevali izredno seja sveta Demosa, na kateri bi se stranke odločile za podpis nove pogodbe o sodelovanju ali pa za razpust Demosa.

Ob koncu leta 1991 sta slovenska politika in časopisje ugotavljala, da si leto 1991 »vsekakor velja zapomniti« in da bo v slovensko zgodovino zapisano z zlatimi črkami, saj se je v tem letu rodila slovenska država.