Ravnikarjevo leto

Arhitekt Edvard Ravnikar (1907–1993) je s študijem arhitekture začel na Dunaju in ga nadaljeval v Ljubljani pri arhitektu Jožetu Plečniku. Njegov najožji sodelavec je bil še dve leti po diplomi. Zanimanje za tedanjo umetnost ga je vodilo v Pariz, v atelje pionirja Le Corbusiera. V Parizu je zaradi bližajoče se svetovne vojne ostal nekaj mesecev.

Čeprav se je Ravnikar v formalnem pogledu oddaljil od Plečnikove arhitekture, je ostal najbolj občutljiv in izviren prenašalec njegovega izročila. Ravnikar je med Plečnikovo šolo in Le Corbusierovim ateljejem odkril presenetljive sodobnosti, podobno kot je njegova lastna arhitektura svojevrstna sinteza tradicije in modernosti. 

S povsem izvirno interpretacijo temeljnih načel klasične arhitekture, v kombinaciji s konstrukcijskimi principi in prostorskimi zasnovami domačega ljudskega stavbarstva, je Edvard Ravnikar uspel ustvariti moderno arhitekturo s svojevrstno kulturno identiteto, ki je prostoru presenetljivo samoumevna. Prav tovrstna pripadnost prostoru je izraz lokalno prilagojene arhitekture, ki jo je Ravnikar razumel kot eksistencialno in duhovno potrebo vsakogar. Po mnenju prof. Aleša Vodopivca je Ravnikarjev modernizem prepoznan v samosvoji sintezi modernega in tradicionalnega, univerzalnega in lokalnega.

Polje delovanja je iz arhitekture in urbanizma Edvard Ravnikar širil tudi na polje oblikovanja, kjer je v oblikovanju predmetov, ki nas obdajajo, prepoznal sredstvo za kultiviranje sveta, v katerem živimo. Ravnikar je bil aktiven v posredovanje svojih nazorov, med njegovimi številnimi zapisi so teoretski članki, eseji o sodobni umetnosti in arhitekturi, komentarji aktualnih dogajanj v stroki in družbi, kritike in pogovori. Zavzemal se je za reformo študija arhitekture, ki naj bi diplomantu poleg strokovne usposobljenosti zagotovila tudi razgledanost, sposobnost analize in mišljenja, iskanje drugačnih možnosti reševanja eksistenčnih stisk ljudi in prispevek arhitekture k boljši prihodnosti.

Pri pobudi Ravnikarjevega leta sodelujejo Fakulteta za arhitekturo in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Tavčarjevo leto

Ivan Tavčar (1851–1923) velja za enega pomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev realizma na Slovenskem in politikov tedanje liberalne stranke.

Ivan Tavčar je po končani srednji šoli v Ljubljani in Novem mestu na Dunaju dokončal študij prava. Leta 1884 je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno ter postal odbornik v ljubljanskem mestnem svetu. Politično pot je nadaljeval v kranjskem deželnem zboru, med leti 1901 in 1907 pa je bil tudi državni poslanec. Leta 1911 je bil izvoljen za župana Ljubljane ter to funkcijo opravljal naslednjih deset let, ko je bil izvoljen v ustavodajno skupščino Kraljevine SHS ter postal poverjenik za prehrano v prvi slovenski narodni vladi. Bil je soustanovitelj ljubljanske mestne hranilnice ter član in podpornik številnih drugih društev. Zanimal se je tudi za šport in na svojem posestvu v Poljanski dolini let 1897 zgradil prvo teniško igrišče v Sloveniji. Bil je predsednik prve slovenske kolesarske organizacije in starosta telovadnega društva Sokol. Zaradi vsestranskega dela in velikega pomena za slovenski narod so mu v šestih občinah podelili naziv častnega občana (Celje, Kamnik, Kranj, Krško, Ljubljana, Šoštanj).

Širši slovenski javnosti je dobro poznan kot plodovit pisatelj novel, črtic, povesti in romanov, v katerih je prikazoval predvsem življenje v rodni Poljanski dolini. Ustvarjal je vse od srednješolskih let do pozne starosti, njegov ustvarjalni opus pa obsega prek štirideset umetniških del. Njegova dela so danes del šolskega literarnega kanona. Njegova najbolj znana dela so roman Izza kongresa, povest Cvetje v jeseni, zgodovinski roman Visoška kronika, podpisuje pa se tudi, med drugim, pod dela Med gorami : slike iz Loškega pogorja, V Zali in Vita vitae meae.

Tavčarjevo leto kot nacionalni projekt nosi pomembno sporočilo – da naša država kulturo razume kot svojo temeljno identitetno vrednost in vrednoto samo po sebi.