Usodno obdobje

V šoli je bil Florjančič zelo neuspešen učenec. Vsaj na gimnaziji, pozneje v tehniški šoli pa se je že izkazal. Toda tisti usodni trenutek se je zgodil v grozljivem obdobju njegovega življenja, ko je bil vpoklican v nemško vojsko. Rešil ga je njegov izum – tkalni stroj. Nemci so namreč v njem prepoznali potencial. Vendar je njegov boj za življenje zahteval še več pretkanosti. Moral je uprizoriti celo lastno smrt, starši pa so dali za mašo zadušnico. Potem je lahko začel novo življenje v Švici.

Tam je skupaj z nekim judovskim prijateljem tkalni stroj patentiral in izum prodal. Z beraške je prišel na zlato palico. In v samo smetano. Vendar pa njegovo življenje ni bilo samo na plesišču, za bogato obloženo mizo, v fraku ali v elegantnem avtomobilu in razkošni hiši. »Ko smo delali, smo garali. Delali smo noč in dan. Živel sem kot glasbenik. Ko je poklicalo podjetje ali oseba, za katero sem delal, sem se usedel na letalo in bil tam, kjer sem moral biti.« In še nekaj: »Vedno je bil zame pomemben timski duh. Imel sem srečo, da sem delal v najboljših timih tistega časa. Z genialnimi ljudmi in vizionarji.«

Zagotovo zato družini ni bilo vedno lahko in tega se je zavedal, vendar je tak način življenja tudi družini prinesel mnoge prednosti. Predvsem, ker so veliko potovali, hčerkama je lahko omogočil prvovrstno izobrazbo in naučili sta se več jezikov.  

Največji preboji

»Delal sem tudi za Elizabeth Arden. Zanjo sem ustvaril razpršilec za parfum, ki so ga pozneje odkupile vse priznane blagovne znamke, tudi Coco Chanel in Dior. Ko sem Ardenovi poslal razpršilec za parfum, ki je bil že patentiran, sem v povratni pošti dobil kar letalsko vozovnico za ZDA. In sem šel.«

Največ pa je zaslužil z brizgalnim strojem, ki ga je prodal za 1,5 milijona švicarskih frankov. Njemu med ljubšimi izumi je diaronček – okvirček za diapozitive.

Danes

Še vedno, čeprav ima vid že slab, dela naprej. Predvsem enostavne produkte, za katere ve, da obstaja trg. Ko je ugotovil, da je 200 milijonov ljudi v Evropi predebelih in se ne morejo skloniti, da bi si obuli čevlje, je izumil posebno žlico. Prav tako je ugotovil, da več kot sto milijonov ljudi nosi zobne proteze in je napravil posebno posodico za enostavno pranje protez.

Med njegovimi zadnjimi izumi je ptičja hišica, ki je narejena iz t. i. kartonplasta po načelu »reduce, reuse, recycle« v sodelovanju s podjetjem K. M. K Box Valterja Krmarja. Hišica je lahka, sestavljiva in odporna proti vremenskim razmeram. Blagodejno pa naj bi zaradi ptičjega petja vplivala tudi na človeško počutje, predvsem na ljudi z demenco. 

Ni važno, koliko si star, ampak kako si star

To je le ena izmed njegovih navdihujočih misli. Služabnik njegovega strica Kende mu je prerokoval, da bo živel najmanj 99 let oziroma kolikor je stopnic na otoku k blejski cerkvici.

Peter Florjančič je bil res večkratni milijonar, imel več kot 40 avtomobilov in več kot deset razkošnih hiš. Vendar je zagotovo v njegovem življenju največje bogastvo domišljija, zagon in veselje do življenja. Morda le ni bila samo sreča, kajti sreča je na strani pogumnih. Pravzaprav je v teh žarečih očeh, skorajda povsem gladkem obrazu, kavalirski drži in dostojanstvu nekaj mnogo več.

In priznam, da se ga bom spomnila, ko bom v roki držala parfum. In v elegantni steklenički bom prepoznala obraz človeka, ki je bil zraven, ko je kralj Faruk v kazinu v San Remu priigral 15 milijonov švicarskih frankov, ko je njegov prijatelj paša Ilhami Hussein izgubil vse, ko sta grški ladjar Aristotel Onassis in sir Winston Churchill igrala ruleto, človeka v klepetu s Pablom Picassom, Caryjem Grantom, Salvadorjem Dalijem. In prepoznala bom človeka, s katerim sem klepetala tudi sama.

Upam, da je na blejskem otoku k cerkvi še veliko neodkritih stopnic, ki so pod gladino jezera. Oh, saj res, Peter Florjančič sam zase pravi, da ima srečo. No, mu bom pa verjela.