Opis in biologija

Odrasel kozliček je sijoče modro-črn, le nadvratni ščit (pronotum) je živo rdeč in ob strani izrazito koničast (trnast). Telo je podolgovato, 4-krat daljše kot široko in dolgo od 22 mm do 38 mm. Samci so manjši od samic in imajo daljše tipalke. Črni tipalki sta nitasti in malenkost daljši od telesa.

Razvoj kozlička poteka od 2 do 3 leta. Mlade ličinke vrtajo rove pod skorjo v deblih ali debelejših vejah, dorasle pa se zavrtajo globlje v les, kjer se zabubijo. Pri tem iz rovov izmetavajo žagovino, ki je eden od znamenj napada škodljivca. Rovi so dolgi od 17 do 22 cm. Razvoj ličinke poteka od 23 do 35 mesecev, stadij bube pa od 17 do 30 dni. Odrasli kozlički izletijo skozi izhodne odprtine junija. Kmalu po izletu se parijo in odlagajo jajčeca, kar poteka tudi več kot dva tedna. Kozliček napada vitalna in nevitalna drevesa. Oslabela drevesa lahko sekundarno napadejo tudi drugi škodljivci in bolezni.

Znaki napada

Na gostiteljskih rastlinah se pojavljajo naslednji zanki napada:

• drevesa so manj vitalna in se slabše olistajo,
• listje veni in rumeni,
• drevesa slabijo in se sušijo,
• ob močnejšem vetru se lomijo posamezne veje ali pade celo drevo,
• vidni so rovi v lesu in v debelejših vejah,
• prisotna je črvina (žagovina),
• vidne so izletne odprtine kozličkov,
• na prerezu debla ali vej vidimo rove, dolge od 17 do 22 cm.

Gostiteljske rastline

Primarne gostiteljske rastline, ki jih rdečevratni kozliček napada v Evropi, so koščičarji (Prunus spp.), zlasti:

• marelica (Prunus armeniaca) in breskev (Prunus persica) ter 
• češnja (Prunus avium) in višnja (Prunus cerasus). 

Pojavlja se tako na gojenih kot prosto rastočih rastlinah.

Na Kitajskem napada predvsem marelice (Prunus armeniaca), breskve (Prunus persica) in slive (Prunus domestica). Občasno se pojavlja tudi na Diospyros kaki, D. lotus, D. virginiana in Punica granatum, vendar so to le nepotrjene najdbe.
Na Bližnjem vzhodu je bil najden na Prunus americana, Prunus cerasifera, Prunusdomestica institia, Prunus grayana, Prunus japonica, Prunus mume, Prunus pseudocerasus, Prunus salicina in Prunus yedoensis. 

Širjenje škodljivca in poti prenosa

Na daljše razdalje se kozliček lahko prenaša s sadikami in sadilnim materialom gostiteljskih rastlin, lesom iz napadenih območij in napadenim lesenim pakirnim materialom. Možnost prenosa je v vseh razvojnih stopnjah, tako z jajčeci, ličinkami in bubami, ki so v razmnoževalnem materialu, lesu ter lesnem pakirnem materialu (LPM), predvsem iz Azije. Na krajše razdalje (100-2000 m) se rdečevratni kozliček prenese tudi z naravnim širjenjem iz napadenega območja.

Geografska razširjenost

Rdečevratni kozliček izvira iz držav vzhodne in centralne Azije (Kitajska, Mongolija, Severna in Južna Koreja, Tajvan, Vietnam in Japonska). Najden je bil v Severni Ameriki (ZDA, 2008). Verjetno pa se pojavlja tudi v Rusiji in Tajvanu.

V Evropi je bil najden v Italiji, v Kampaniji (2012), kjer ga ni več mogoče izkoreniniti in v Lombardiji (2013). V Nemčiji  je bil najden na južnem Bavarskem leta 2011 in 2016. Prestrežen je bil tudi na lesenem pakirnem materialu v Nemčiji (2008) v Veliki Britaniji in Avstriji (2010).

V Sloveniji škodljivec še ni bil ugotovljen.

Osnovne informacije o rdečevratnem kozličku.

Ukrepi v Evropski uniji

Zaradi velikega tveganja za vnos in širjenje tega nevarnega škodljivca je v letu 2018 Evropska Komisija sprejela Izvedbeni sklep številka 2018/1503/EU, ki določa ukrepe izkoreninjenja in preprečevanja širjenja v primeru najdbe. Sklep določa omejitve za premeščanje rastlin za saditev, lesa in lesenega pakirnega materiala rodu Prunus spp., razen Prunus laurocerasus, iz razmejenih območij in za uvoz iz tretjih držav.