Pravni red
Temelji, postavljeni z Ustavo Republike Slovenije
Izhodišča pravnega reda Republike Slovenije najdemo v procesu osamosvajanja Slovenije, ko je bilo sprejetih več aktov ustavnopravnega pomena.
V Sloveniji so bili temelji celotnega pravnega in državnega ustroja postavljeni z novo ustavo, saj ustava Slovenije kot federalne enote v sestavi jugoslovanske federacije ni bila ustava samostojne države, poleg tega večinoma ni bila več v skladu s političnim in družbenim razvojem niti primerljiva z drugimi sodobnimi, zlasti evropskimi ustavami.
Skladnost z mednarodnim pravom in pravom Evropske unije
Splošni pravni akti se v Sloveniji sprejemajo na državni in lokalni ravni. Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki so zavezujoče za Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe je treba uporabljati neposredno, saj so del nacionalnega pravnega sistema, s čimer ustvarjajo pravice in obveznosti za fizične in pravne osebe.
Zelo pomembno je načelo primarnosti pravnega reda Evropske unije, ki pomeni, da pravna pravila, sprejeta na ravni Evropske unije, prevladajo nad pravili pravnega reda držav članic. To načelo slovenskim normodajalcem prepoveduje sprejetje predpisov, ki bi bili v nasprotju s pravom Evropske unije, sodnikom pa narekuje, da ne uporabijo norm domačega prava, če so te v nasprotju s pravom Evropske unije.
Upoštevanje sodne prakse in običajnega prava
Pravni red Republike Slovenije ne priznava sodne prakse kot obveznega pravnega vira, kar pomeni, da odločbe višjih sodišč nižjih sodišč formalno ne zavezujejo. Vendar nižja sodišča pogosto upoštevajo in spoštujejo sodno prakso višjih sodišč in vrhovnega sodišča, zlasti tudi načelna pravna mnenja slednjega, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov.
Za slovenski pravni sistem je značilno, da spada v kontinentalno pravno skupino in je sistem civilnega prava, kar pomeni, da običajno pravo kot táko ni del pravnega sistema. Vendar slovenska zakonodaja običajno pravo do neke mere priznava. Na primer v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in med strankami vzpostavljena praksa.