Projekt je reševal nujne in osnovne potrebe ranljivih skupnosti in posameznikov/ic, ki so bili poškodovani/e ali razseljeni/e po potresu leta 2023 in sicer na območju, ki ga je že pred nesrečo zaznamovala huda politična, vojaška, ekonomska in humanitarna kriza. Po uničenju domov so številni našli zatočišča v neformalnih namestitvah pri družinah in prijateljih, kar dolgoročno ni ustrezna bivalna rešitev. Kolektivni centri, v katerih so postavljeni šotori kot zasilna bivališča, lahko nudijo relativno varno in dostojno bivalno okolje za tiste, ki jih je prizadel potres. Vendar pa je šotorov močno primanjkovalo, obstoječa bivališča pa so bila prenatrpana, saj je v majhnih enodružinskih šotorih bivalo več družin skupaj. To ni bila dostojna in dolgoročno primerna rešitev zlasti za najrevnejši sloj prebivalstva, ki si ne more privoščiti obnove poškodovanih ali porušenih domov. V sodelovanju z lokalnimi oblastmi, z lokalno skupnostjo in drugimi humanitarnimi organizacijami je v bivalnih centrih poskrbljeno za pitno vodo, hrano in sanitarije, potrebna pa je bila druga vrsta pomoči za reševanje osnovnih življenjskih potreb ranljivih skupnosti v času po potresu.

S projektom se je v na novo kupljene šotore nastanilo vsaj 100 družin, ki so ob potresu izgubile svoj dom. Med družine so razdelili tudi osnovne individualne pakete neživilskih izdelkov, pakete za prilagoditev na poletne razmere in pakete s kuhinjskimi pripomočki, s katerimi je bila v povprečju zagotovljena pomoč za 1.700 oseb. Hkrati so s projektnimi aktivnostmi poskrbeli tudi za 2.000 oseb, ki so prejele osnovno in najnujnejšo zdravstveno oskrbo. Na ta način je projekt pomagal preprečevati širjenje nalezljivih bolezni, poglabljanje humanitarne krize in slabšanje življenjskih razmer. ITF je z lokalnim partnerjem prioritetno v projekt vključil dostopna območja v mestu Aleppo in taborišči v območju Shahba, kjer je bil dostop najbolj otežen in potrebe največje.