Arbitraža

Arbitraža je med načini izvensodnega reševanja sporov najbolj podobna sodnemu reševanju sporov. Arbitraža in sodni postopek se izključujeta, saj se s sklenitvijo arbitražnega sporazuma sprte strani dogovorijo, da spor predložijo v reševanje arbitraži in s tem izključijo pristojnost sodišča. V arbitraži lahko stranke dosežejo sporazumno rešitev spora; če jim to ne uspe, pa o sporu odločijo arbitri. Možnost izpodbijanja arbitražne odločbe s tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe je zelo omejena.

Možnosti za sporazum

Za razliko od sodnega postopka arbitraža strankam omogoča, da se sporazumejo o številnih podrobnostih poteka postopka, vključno z dogovorom o tajnosti postopka, in ga tako prilagodijo svojim željam. Reševanje spora v arbitraži je v primerjavi s sodnim postopkom navadno hitrejše. Arbitražna odločba, ki jo izda domača arbitraža, se lahko izvrši, ko jo sodišče razglasi za izvršljivo.

Stranke lahko za namene reševanja svojega spora sestavijo tako imenovano arbitražo ad hoc, torej arbitražo, oblikovano posebej za posamezen primer, ali pa se obrnejo na institucionalno arbitražo. Stalna splošna institucionalna arbitraža deluje pri Gospodarski zbornici Slovenije, v Sloveniji pa deluje tudi nekaj specializiranih arbitraž. Temeljna pravila postopka arbitraže določa Zakon o arbitraži. 

Mediacija

Mediacija je postopek, v katerem poskušajo stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe, to je mediatorja, doseči mirno rešitev spora. Stranke, ki dosežejo takšno rešitev, sklenejo sporazum o rešitvi spora. Mediacija lahko poteka kot sodišču pridružen oziroma kot s sodiščem povezan program, lahko pa poteka tudi povsem neodvisno od sodišča in sodnih postopkov. Za razliko od arbitraže v mediaciji mediator o sporu ne more odločiti. To pomeni, da se spor v mediaciji reši le, če stranke dosežejo sporazumno rešitev. 

Mediacija se je sicer v Sloveniji uveljavila tako v povezavi s sodnim postopkom kot tudi zunaj njega. Številni mediatorji se povezujejo v Društvu mediatorjev Slovenije, mediacijske organizacije pa v Združenju MEDIOS.

Značilnosti in prednosti mediacije

Med prednostmi mediacije so zlasti pomoč nevtralne tretje osebe, neformalnost postopka, njegova zaupnost in hitrost, pa tudi cenovna ugodnost. Stranke se v mediaciji lahko vzajemno strinjajo, da se sporazum o rešitvi spora sestavi v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, poravnave pred sodiščem ali arbitražne odločbe na podlagi poravnave.

Pomoč nevtralne tretje osebe; mediatorja

Mediator mora delovati neodvisno in nepristransko ter si prizadevati za enako obravnavanje strank upoštevaje vse okoliščine primera. Ves čas mediacije lahko podaja predloge za rešitev spora, vendar pa rešitev, ki jo predlaga mediator, strank ne zavezuje.

Vsako tretjo osebo, ki je zaprošena, da vodi mediacijo (ne glede na njen naziv ali poklic in ne glede na način, na katerega je bila imenovana ali zaprošena za vodenje mediacije) in ki zaprosilo sprejme, opredeljuje Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah mediatorja. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov opredeljuje pogoje, ki jih mora izpolnjevati mediator na seznamu sodišča.

Neformalnost

V primerjavi s sodnim postopkom je mediacija precej manj omejena s procesnimi pravili. Zakonodaja ureja le temeljna načela in pravila postopka, sicer pa se postopek pretežno prilagaja potrebam strank. Stranke se o poteku postopka lahko sporazumejo; če tega ne storijo, pa mediator vodi postopek tako, da upošteva vse okoliščine primera, morebitne želje strank in potrebo po hitri in trajni rešitvi spora.

Zaupnost

Vsi podatki, ki izvirajo iz mediacije ali so z njo povezani, so zaupni, razen če so se stranke sporazumele drugače, če razkritje podatkov zahteva zakon ali če je razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora.

Hitrost

V mediaciji je spor mogoče rešiti hitreje kot v sodnem postopku. V programih mediacije pri sodiščih je mediacija omejena na obdobje treh mesecev.

Možen prihranek pri stroških reševanja spora

V mediaciji je spor mogoče rešiti že na enem ali dveh srečanjih. Mediator ima pravico do nagrade in povračila razumnih stroškov. Če se stranke ne sporazumejo drugače, nosi vsaka svoje stroške, denimo potne stroške, stroške zastopanja po odvetniku. Skupne stroške mediacije, denimo nagrado in stroške mediatorja, pa se med stranke razdelili po enakih delih. Stranke, ki sodni spor uspešno rešijo v mediaciji, se s tem izognejo nastajanju stroškov sodnega postopka. Odpadejo torej potni stroški stranke, povezani zlasti s prihodom na naroke, odvetniški stroški, povezani zlasti s svetovanjem, sestavo vlog in zastopanjem stranke na naroku, stroški morebitnih izvedencev in podobno.

Možnost pridobitve izvršilnega naslova

Stranke se v mediaciji lahko sporazumejo, da se sporazum o rešitvi spora sestavi v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, poravnave pred sodiščem ali arbitražne odločbe na podlagi poravnave.

Če stranke v mediaciji pri sodišču ne najdejo sporazumne rešitve spora, se sodni postopek nadaljuje, o sporu torej odloči sodišče.

Učinek mediacije na zastaralne in prekluzivne roke

Zastaranje zahtevka, ki je predmet mediacije, med trajanjem mediacije ne teče. Če se mediacija konča brez sporazuma o rešitvi spora, se zastaranje nadaljuje od trenutka, ko je postopek končan brez sporazuma o rešitvi spora. Čas, ki je pretekel pred začetkom mediacije, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, se ta rok v zvezi z zahtevkom, ki je predmet mediacije, ne izteče prej kot petnajst dni po koncu mediacije.

Zgodnja nevtralna ocena spora

Nevtralni ocenjevalec strankam pri reševanju spora pomaga z opredelitvijo pomembnih dejanskih in pravnih vprašanj ter z oceno njihovih možnosti za uspeh v postopku. Lahko poda tudi mnenje o tem, kakšna je glede na konkretne okoliščine pričakovana odločitev sodišča. V svetu so se uveljavili zlasti različne kombinacije arbitraže in mediacije, pa tudi nekateri drugi postopki.

Mediacija na sodiščih

Mediacija kot program alternativnega reševanja sporov se izvaja na skupno 64 sodiščih po državi, torej na vseh 44 okrajnih, enajstih okrožnih, štirih delovnih in petih višjih sodiščih, tudi na višjem delovnem in socialnem sodišču.

Izvaja se lahko pri reševanju sporov v civilno-pravdnih postopkih, gospodarskih zadevah, družinskih sporih in delovno-pravnih postopkih.

Pri vseh sodiščih se izvaja sodišču pridružena mediacija. Na sodiščih delujejo posebne s tem namenom ustanovljene službe za alternativno reševanje sporov, ki organizirajo izvajanje programa ali pa se pri izvajanju povezujejo z drugimi sodišči, kjer pa deluje služba za alternativno reševanje sporov. Tako se je večina okrajnih sodišč doslej že povezala z okrožnimi sodišči. 

Sodišča so se med seboj povezala, tako da se programi izvajajo na 24 sodiščih, nekatera od teh izvajajo program še za eno ali več drugih sodišč. Programe sodišču pridružene mediacije tako izvajajo:

• Višje sodišče v Celju,
• Višje sodišče v Kopru,
• Višje sodišče v Ljubljani,
• Višje sodišče v Mariboru,
• Višje delovno in socialno sodišče,
• Okrožno sodišče v Celju,
• Okrožno sodišče v Murski Soboti, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče v Murski Soboti,
  • Okrajno sodišče v Gornji Radgoni,
  • Okrajno sodišče v Lendavi in
  • Okrajno sodišče v Ljutomeru,
• Okrožno sodišče v Novi Gorici, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče v Novi Gorici,
  • Okrajno sodišče v Ajdovščini,
  • Okrajno sodišče v Tolminu in
  • Okrajno sodišče v Idriji,
• Okrožno sodišče v Novem mestu, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče v Novem mestu,
  • Okrajno sodišče v Črnomlju in
  • Okrajno sodišče v Trebnjem,
• Okrožno sodišče na Ptuju, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče na Ptuju in
  • Okrajno sodišče v Ormožu, 
• Okrožno sodišče v Kranju, 
• Okrožno sodišče v Ljubljani, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče v Cerknici,
  • Okrajno sodišče na Vrhniki, 
• Okrožno sodišče v Mariboru, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče v Mariboru,
  • Okrajno sodišče v Lenartu,
  • Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici, 
• Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, 
• Okrožno sodišče v Krškem, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče v Brežicah in
  • Okrajno sodišče v Sevnici, 
• Okrožno sodišče v Kopru, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče v Kopru,
  • Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici,
  • Okrajno sodišče v Piranu,
  • Okrajno sodišče v Postojni in
  • Okrajno sodišče v Sežani, 
• Okrajno sodišče v Ljubljani,
• Okrajno sodišče v Kranju, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče na Jesenicah,
  • Okrajno sodišče v Radovljici in
  • Okrajno sodišče v Škofji Loki, 
• Okrajno sodišče v Krškem,
• Okrajno sodišče v Celju, pri katerem se izvaja program tudi za
  • Okrajno sodišče v Šentjurju,
  • Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah,
  • Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah,
  • Okrajno sodišče v Velenju in
  • Okrajno sodišče v Žalcu, 
• Delovno in socialno sodišče v Ljubljani,
• Delovno sodišče v Kopru,
• Delovno sodišče v Celju,
• Delovno sodišče v Mariboru.

Kdo so mediatorji v programih sodišč?

Mediacijo v programih sodišč izvajajo mediatorji, ki v postopku mediacije skrbijo za mirno, nepristransko in zakonito rešitev spora. Vsi mediatorji so usposobljeni za izvajanje mediacije, kot to določa Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov, vpisani so na sezname mediatorjev pri sodiščih, torej skupno za okoli 320 mediatorjev. Število mest je na listah omejeno, zato izpolnjevanje pogojev za mediatorja v programih sodišč kandidatu neposredno še ne zagotavlja samodejne uvrstitve na seznam. Postopek uvrščanja mediatorjev na seznam opredeljuje Pravilnik o mediatorjih v programih sodišč. Sodišče izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje za uvrstitev na seznam in ki so se prijavili na javni poziv, izbere kandidate, ki jih uvrsti na seznam in s katerimi sklene pogodbe o sodelovanju. Sodišča, ki so programe izvajala že ob uveljavitvi zakona, pa delo lahko nadaljujejo tudi z mediatorji, s katerimi so sodelovala že prej. 

Vpliv mediacije v programih sodišč na sodne postopke

S postopki oziroma mediacijo v programih sodišč se ne zavlačujejo sodni postopki, saj prekinitev sodnega postopka zaradi poskusa mirne rešitve spora traja le največ tri mesece. Če v tem času ne pride do mirne rešitve spora, se sodni postopek nadaljuje. Eden od učinkov mediacije je tudi zniževanje obremenitve sodišč.

Evidenca mediatorjev

Ministrstvo za pravosodje vodi Centralno evidenco mediatorjev, ki delujejo v programih sodišč. Mediatorji pri sodiščih so sodniki, odvetniki, psihologi, socialni delavci.

Izobraževanje za mediatorje v programih sodišč

Pravilnik o mediatorjih v programih sodišč med drugim določa, kakšno izobraževanje je ustrezno. Izobraževanje mora tako obsegati najmanj 40 pedagoških ur, vključevati mora vse vsebine, razvidne iz priloge k pravilniku, pa tudi uspešno opravljen zaključni izpit.

Kandidat za mediatorja lahko opravi ustrezna izobraževanja na Centru za izobraževanje v pravosodju, Ministrstva za pravosodje, kjer se lahko preko spleta prijavi na razpisana izobraževanja.