Povzročitelj

Povzročitelj BA je Suid herpesvirus, ki spada v družino herpesvirusov. Kljub uspešnem izkoreninjenju BA pri domačih prašičih v različnih delih sveta, vse kaže na to, da virus aujeszkijeve bolezni (VAB) kroži globalno v populaciji divjih prašičev. V zadnjih dveh desetletjih je v svetu potrjen porast serološko pozitivnih živali, kar je verjetno povezano s skokovitim povečanjem številčnosti divjih prašičev. Podobna situacija je tudi v Sloveniji, kjer je skoraj tretjina pregledanih divjih prašičev serološko pozitivnih, kar pomeni, da so imeli stik s povzročiteljem.

Gostitelj in prenos

Virus BA, poleg prašičev prizadene številne vrste živali, razen človeka in nekaterih prvakov (primatov). Sesalci, z izjemo prašičev, predstavljajo za virus slepo ulico, ker okužba običajno povzroči njihov pogin, še preden se virus prične izločati. Virus BA se pri prašičih izloča z nosnim izcedkom, slino, semenom (spermo), nožničnim (vaginalnim) izcedkom, mlekom, iztrebki in občasno z urinom. Običajno se med prašiči prenaša preko dihal ali ust. Natančen način prenosa pri divjih prašičih še danes ni povsem poznan, najbolj verjeten je neposreden prenos s stikom. Neposreden stik z okuženim divjim prašičem ali posredni stik z okuženimi izločki ali aerosolom so tudi najverjetnejši načini prenosa virusa na prostoživeče živali. Psi se običajno okužijo z uživanjem mesa ter notranjih organov okuženega prašiča. Prav tako se lahko okužijo ob grizenju obolelega prašiča. Prenos virusa med okuženim in zdravim psom še ni bil dokazan.

Bolezenski znaki

Večina okužb pri odraslem divjem prašiču poteka brez vidnih bolezenskih znakov, medtem ko se pri mladičih le-ti lahko pojavljajo. Okužba pri novorojencih povzroča živčne znake, pri starejših mladičih dihalne težave in razmnoževalne težave pri odraslih živalih.

Pri psu povprečno od okužbe do prvih znakov bolezni poteče od 1 do 10 dni. Prvi znaki bolezni so neješčnost in zmanjšana aktivnost, kasneje se razvijejo blažji živčni znaki, srbečica, ki jo spremlja praskanje, oteženo dihanje, bruhanje, krvava driska, vnetja, motnje ravnotežja in mišični krči. Žival postane vznemirjena in močno občutljiva čemur sledi kolaps in pogin. V nekaterih primerih so pri zvereh (mesojedih živalih) možne samopoškodbe t. j. grizenje lastnega telesa. Bolezen se običajno konča s smrtjo v 24 do 72 urah po nastopu bolezenskih znakov. Žival lahko pogine tudi brez znakov bolezni.

Nadzor nad boleznijo in priporočila za preprečevanje prenosa na pse

Bolezen ni ozdravljiva, cepivo ne obstaja. Kljub visokemu odstotku pozitivnih divjih prašičev na prisotnost protiteles proti virusu BA, je dejansko le malo prašičev zares kužnih (z virusom prisotnim v organizmu). Priporočljivo je, da psov ne spodbujamo k telesnim stikom z ranjenimi in uplenjenimi divjimi prašiči. Pes naj divjad poišče, jo glasno goni, ko pa je divjad uplenjena, pa se izogibamo nepotrebnim stikom psov s trupi uplenjenih prašičev (npr. ob pozdravu lovini) in njihovimi deli, vključno s krvjo. Znano je, da je divji prašič rezervoar virusa BA in je zato potrebno upoštevati tudi veliko možnost prenosa virusa na domačega prašiča. Da se izognemo prenašanju virusa z divjih na domače prašiče je zelo pomembno upoštevanje biovarnostnih ukrepov za preprečevanje prenosa bolezni.

Uporabnost mesa

Meso redno odstreljenih prašičev je primerno za nadaljnjo uporabo. Upoštevati pa je potrebno biovarnostne ukrepe in predvsem preprečiti psom in mačkam dostop do trupa oz. delov trupa. V kolikor poznamo vir okužbe psov (trup divjega prašiča z virusom), trup zaradi preprečevanja morebitnega nadaljnjega širjenja bolezni oddamo Veterinarski higienski službi.