Kaj je detergent?

Oznako detergent uporabljamo za proizvode, ki so namenjeni čiščenju tekstila ali trdih površin. Detergenti so lahko v katerikoli fizikalni obliki (tekočina, prašek, pasta, koščki itn.) in so namenjeni tako za domačo kot industrijsko uporabo. Pojem detergent po uredbi vključuje tudi pomožna čistilna in pralna sredstva, npr. proizvode, namenjene predpranju, beljenju in splakovanju perila, mehčalce perila itd.

Detergenti vsebujejo snovi, ki zmanjšajo površinsko napetost med vodo in maščobo, da se lahko mešata. Voda tako lahko zadrži maščobo in jo odstrani. Te snovi imenujemo površinsko aktivne snovi ali površinsko aktivni materiali. Čistilna sredstva vsebujejo tudi številne druge kemikalije, namenjene, npr., odišavljenju ali obarvanju. Nekateri detergenti vsebujejo encime, ki pomagajo razgraditi in odstraniti maščobo ter druge ostanke.

Zakonodaja

EU z različnimi pravili zagotavlja varnejšo uporabo čistilnih sredstev. Promet z detergenti ureja evropska Uredba o detergentih (ES) št. 648/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004.  Uporablja se neposredno, za njeno izvajanje pa je Vlada republike Slovenije izdala Uredbo o izvajanju Uredbe (ES) Evropskega parlamenta in Sveta o detergentih (Uradni list RS, št. 66/2005), ki določa pristojnosti in kazenske sankcije za kršitve. 
 
Proizvajalci in uvozniki so odgovorni za skladnost proizvodov, ki jih dajejo na trg, in morajo razpolagati z vsemi dokazili, s katerimi to skladnost dokažejo inšpekcijskim organom (poročila o opravljenih preizkusih dokončne ali primarne biološke razgradljivosti, rezultati študij iz priloge IV itn.). Ta dokazila lahko pridobijo od svojih dobaviteljev površinsko aktivnih snovi ali pa jih morajo izdelati sami.

Zaščita okolja

Zaradi zaščite okolja, zlasti površinskih vod, lahko detergenti, ki se dajejo na trg v EU, vsebujejo le površinsko aktivne snovi, ki ustrezajo predpisanim pogojem biološke razgradljivosti. Uredba določa, da se mora v predpisanih testnih pogojih v 28 dneh najmanj 60 % površinsko aktivne snovi razgraditi na ogljikov dioksid, vodo in mineralne soli (mineralizacija).

Fosfati so pomembno anorgansko hranilo. Pri prevelikih koncentracijah v površinskih vodah povzročijo hitro rast modrozelenih vodnih alg in bakterij (»cvetenje voda«), ki zaradi velike porabe kisika preprečujejo življenje drugim vodnim organizmom. Največji vir  fosforja v površinskih vodah so umetna gnojila  in ostanki detergentov  na osnovi fosfatov. Uporaba fosfatov in drugih fosforjevih spojin  v detergentih v EU dolgo ni bila enotno urejena, temveč jo je Uredba 648/2004 prepuščala v urejanje vsaki državi članici zase. 30. marca 2012 je bila v Uradnem listu Evropske skupnosti (L 94/16, 30. 3. 2012) objavljena Uredba 259/12/ES  o spremembah Uredbe 648/2004  o detergentih. S to je Evropska skupnost od 30. junija 2013 omejila uporabo fosfatov in drugih fosforjevih spojin v detergentih za pranje perila v gospodinjstvih na 0,5 g fosforja na pralni ciklus. Od 1. januarja 2017 je omejena tudi uporaba teh snovi v detergentih za strojno pomivanje posode v gospodinjstvih na 0,3 g na odmerek.  

Varovanje zdravja ljudi

Poleg zahtev, namenjenim varovanju okolja, uredba predpisuje obveznosti in ukrepe za zaščito zdravja ljudi. Ti ukrepi so namenjeni predvsem informiranju uporabnikov detergentov in vključujejo posredovanje osnovnih informacij o sestavi detergentov ter informacij zdravstvenemu osebju, da lahko ustrezno ukrepa v primeru nesreč in poškodb. Na embalaži detergentov, namenjenih splošni uporabi, morajo biti navedeni vse sestavine (oz. skupine sestavin) iz seznama v Prilogi II, ki jih izdelek vsebuje v koncentracijah nad 0,2 %, in njihova koncentracijska območja. Vsebnost encimov, optičnih belil, dišav in sestavin, namenjenih dezinfekciji, mora biti navedena ne glede na njihovo koncentracijo, pri čemer se po možnosti uporabi nomenklatura INCI. Posebna pravila pa veljajo za navajanje alergenih dišav, s seznama III direktive 76/768 ES o kozmetičnih izdelkih. Te morajo biti na embalaži vedno navedene s konkretnimi imeni iz direktive o kozmetičnih izdelkih, kadar njihova koncentracija v proizvodu presega 0,01 %.
 

Embalaža detergentov za pranje tekstila, namenjenih splošni uporabi,  mora poleg prej navedenih podatkov navajati navodila za odmerjanje –  priporočeno količino detergenta v mililitrih ali gramih, in število standardnih pranj, za katero zadošča količina detergenta v embalaži.

Zahteve glede navajanja sestavin in odmerjanja ne veljajo za detergente, ki so namenjeni za uporabo v industriji, če so enakovredne informacije na razpolago na drugačen način (tehnične specifikacije, varnostni listi itn.).

Zapis na etiketi mora biti viden in čitljiv ter za detergente, ki so na trgu v Sloveniji, v slovenskem jeziku. Prav tako uredba ne zahteva označevanja datuma proizvodnje ali roka uporabnosti detergentov. Če so ti podatki kljub temu navedeni na embalaži, pa morajo biti čitljivi in razumljivi potrošniku.

Informacije za medicinsko osebje

Proizvajalci in uvozniki detergentov morajo poleg podatkov o sestavinah, ki jih navedejo na etiketi, pripraviti podrobnejši seznam sestavin, ki je namenjen medicinskemu osebju. Na tem seznamu morajo navesti vse sestavine, ne glede na njihovo koncentracijo, in njihova koncentracijska območja. Ta seznam ni javnega značaja, proizvajalci in uvozniki ga morajo, če je potrebno zdravljenje, posredovati lečečemu zdravniku oz. medicinskemu osebju na njihovo zahtevo. Podatki s tega seznama so zaupne narave in se lahko uporabljajo izključno za potrebe zdravljenja. Naslov, elektronski naslov in telefonska številka, kamor lahko medicinsko osebje naslovi zahtevo, morajo biti navedeni na embalaži in stalno dosegljivi.

Proizvajalci in uvozniki detergentov morajo seznam vseh sestavin objaviti na spletni strani, ki jo redno posodabljajo. Spletna stran s seznamom sestavin mora biti dostopna najširši javnosti brez kakršnihkoli pogojev ali omejitev; naslov te spletne strani pa mora biti naveden na embalaži. Ta seznam je lahko brez podatkov o koncentracijah posameznih sestavin, CAS številk ter podrobne sestave dišav (z izjemo alergenih dišav) in barvil.

Poleg vseh navedenih informacij morajo biti na embalaži detergentov navedeni ime in blagovna znamka izdelka ter ime, naslov, telefonska številka pravne ali fizične osebe, ki je odgovorna za dajanje detergenta na trg.
 

Preostala veljavna zakonodaja

Ker so detergenti le posebna skupina kemikalij, je pri njihovi proizvodnji in prometu poleg zgoraj navedene in opisane uredbe treba upoštevati tudi preostalo veljavno zakonodajo o kemikalijah, ki je uredba sama izrecno ne našteva. Za snovi, ki se uporabljajo pri formuliranju detergentov, je zlasti pomembna uredba REACH, ki predpisuje zahteve v zvezi z registracijo in varnostnimi listi ter omejitve oz. prepovedi uporabe določenih snovi v teh proizvodih. Vsak detergent mora biti proučen v skladu z zahtevami predpisov o razvrščanju, pakiranju in označevanju ter v primeru razvrstitve med nevarne kemikalije na embalaži označen tudi z dodatnimi predpisanimi informacijami. V tem primeru je treba upoštevati tudi druge določbe Zakona o kemikalijah in njegovih podzakonskih predpisov.

Dodatna pojasnila in odgovori na nekatera specifična vprašanja ter praktični primeri izvajanja uredbe so na voljo v dokumentu Pogosta vprašanja in odgovori,  ki ga pripravlja Evropska komisija v sodelovanju s pristojnimi organi držav članic.