Klinične smernice, strokovni standardi in protokoli

Klinične smernice so napotki in priporočila za diagnostiko, zdravljenje in oskrbo pacientov, nastali na podlagi pregleda znanstvenih dognanj in strokovne razlage razpoložljivih dokazov. So sistematično oblikovana stališča, ki zdravniku in drugim zdravstvenim delavcem, pa tudi pacientom, pomagajo pri odločitvah glede primernega zdravstvenega varstva v specifičnih kliničnih okoliščinah. Klinične smernice so najučinkovitejši način za hitro razširjanje klinične prakse, ki je v skladu z razvijajočimi se dognanji znanosti.

Klinične smernice lahko neposredno vplivajo na kakovost oskrbe s tem, da zdravnike in druge zdravstvene delavce usmerjajo na prakso, ki je v skladu z najnovejšimi dognanji stroke, in nudijo odgovor na kaj in zakaj. Hkrati so lahko klinične smernice podlaga za razvoj številnih drugih orodij za izboljšanje kakovosti v zdravstvu. Klinične smernice so lahko izhodišče za določitev standardov oskrbe, strokovne presoje ali nadzora, oblikovanje kliničnih poti in določitev kazalnikov kakovosti. Razvijajo jih nosilci stroke na mednarodni in državni ravni.

Strokovni standardi in protokoli obravnave so priporočila, ki jih sprejme pristojni strokovni organ posamezne zdravstvene stroke, za doseganje optimalne stopnje urejenosti na določenem področju in nudijo odgovor na kaj in kako.

Na državni ravni lahko klinične smernice objavijo priznane državne ustanove, kakršen je inštitut NICE v Združenem kraljestvu, ali neodvisna strokovna združenja, kot so posamezne sekcije Slovenskega zdravniškega društva v Sloveniji. Verodostojnost organizacije, ki objavlja smernice, je pomembna za njihovo uveljavitev. Potrebno je namreč zaupanje uporabnikov smernic, da so njihovi pripravljavci usposobljeni za natančni pregled in presojo razpoložljivih dokazov kakor tudi za oblikovanje strokovnega mnenja v primerih, ko ni dokazov ali so pomanjkljivi.

Klinične poti

Klinične poti so orodje, s pomočjo katerega zajamemo različne vidike obravnave posamezne skupine pacientov v enotni dokument. So zapis načrta in poti izvedbe kliničnih smernic in standarda pri obravnavi skupine pacientov s specifičnim zdravstvenim stanjem ali načinom obravnave v zdravstvenem zavodu, hkrati pa dopuščajo prilagajanje dejanskim potrebam posameznega pacienta. Klinične poti  so vodilo zdravstvenim delavcem in sodelavcem za zdravstveno obravnavo pacienta, pomembne pa so tudi za paciente, saj ponudijo odgovor na vprašanja kaj, kdo in kdaj.

Uporaba kliničnih poti omogoča tudi boljšo sledljivost oskrbe pacienta ter s tem boljše načrtovanje, upravljanje in vodenje klinično-strokovnih elementov, pa tudi administrativnih elementov zdravstvene organizacije. Klinične poti so predvsem lokalno orodje, prilagojeno specifičnim okoliščinam in delovni kulturi posamezne zdravstvene ustanove, in so javno objavljene na spletnih straneh ustanov. Priročnik o kliničnih poteh predstavlja pripomoček za izvajalce zdravstvenih storitev v postopku oblikovanja le-teh.

Kazalniki kakovosti

Kazalniki kakovosti na področju zdravstva so kazalniki, ki se nanašajo na kakovost v zdravstvu. Kazalniki kakovosti so torej pripomoček za različne vrste uporabnikov, ki z njimi lahko spremljajo doseganje lastnih ciljev.

Če kakovost razumemo kot navznoter usmerjeno aktivnost, katere temeljno vprašanje je, »kako lahko izboljšam svoje delo«, so kazalniki kakovosti tisti, s katerimi lahko ugotovimo, ali delo opravljamo dobro in ali ga lahko izboljšujemo.

Kazalniki kakovosti se lahko uporabljajo tudi za spodbujanje preglednosti in odgovornosti. Pacienti jih lahko na primer uporabljajo za izbiro ustanove, v kateri se bodo zdravili, nadzorni organi pa lahko usmerjajo svoje omejene vire na tiste ustanove, v katerih so vrednosti kazalnikov kakovosti manj spodbudni in je zato tam verjetnost težav večja.  

Na vrednosti temelječa zdravstvena obravnava (NaVTeZ)

Na vrednosti temelječa zdravstvena obravnava je obravnava, ki ob danih stroških zdravstvene obravnave v največji možni meri izboljša tiste izide zdravstvene obravnave, ki so pomembni za pacienta. Na podlagi izmerjenih izidov in primerjav izidov zdravstvene obravnave med pacienti, zdravstvenimi timi, izvajalci ali državami lahko najdemo primere dobrih praks, jih prenašamo na druge lokacije ter tako dvignemo kakovost in varnost oskrbe v smislu optimizacije zdravstvene obravnave za pacienta.

Koncept NaVTeZ služi pacientu, na katerega mora biti osredotočena obravnava, in optimizaciji zdravstvene obravnave podredi vse ostale cilje in želje deležnikov v zdravstvenem sistemu. Uvedba NaVTeZ se srečuje s številnimi omejitvami, ki pa jih je mogoče rešiti z razvojem in prilagoditvijo informacijske podpore, z dodatnim izobraževanjem ter finančnim in nefinančnim motiviranjem zaposlenih in največjim izzivom, to je spremembo miselnosti.

NaVTeZ namreč zahteva delovanje na osnovi podatkov, pri tem pa mora pravilno nasloviti transparentnost na eni strani in varnost podatkov na drugi. Glavni namen NaVTeZ je dvig splošne vrednosti, s tem pa kakovosti in varnosti ter tudi izidov v zdravstveni obravnavi. Vse izvajalce spodbuja k deljenju podatkov v varnem okolju: boljše nagradi, slabših pa ne kaznuje, temveč spodbudi k izboljšavam. Še tako dobra informacijska podpora in visoke finančne nagrade ne morejo nadomestiti zaupanja vseh vključenih deležnikov, da bodo podatki in ustrezno pripravljene analize uporabljeni edino in samo v namen izboljšanja zdravstvene obravnave pacientov. Koncept NaVTeZ ni primeren za vsa področja in celotni sistem; njegovo uvajanje mora biti postopno in samo na področjih, na katerih ima koncept lahko pozitiven doprinos.

Kriteriji za izbiro področij oziroma obolenj so, na podlagi tujih izkušenj, jasni. Predlogi za uvajanje koncepta v pripravljenih smernicah sledijo izkušnjam in praksam v tujini, a z upoštevanjem posebnosti slovenskega zdravstva, pogojev delovanja in kulture, vedenja in navad. Velikokrat uvajanje koncepta v tujini ni bilo uspešno ali ni prineslo dobrih izidov – na teh primerih se lahko naučimo največ. Podobno v Sloveniji pri uvedbi bolj stremimo k postopni, a odločni uvedbi, z učenjem na osnovi napak, ki so del vsakega procesa izboljševanja.

Ob koncu je treba poudariti, da koncept NaVTeZ ni vsemogočen koncept, ki bi reševal vse težave v zdravstvu – medtem ko lahko prispeva k učinkovitejši obravnavi, višji kakovosti in posledično nižjim stroškom, ne more rešiti težav, kot je naraščajoče povpraševanje zaradi staranja prebivalstva in tehnološkega napredka na področju zdravstva.

Koncept prav tako zahteva določeno raven klinične in finančne kulture slovenskih deležnikov v sistemu zdravstva, ki morajo poskrbeti za etičnost pri njegovi vpeljavi. Kot vsak drug koncept lahko namreč ob manipuliranju in neetičnem ravnanju tudi koncept NaVTeZ pokaže svojo slabo stran in vodi do nižanja stroškov v škodo kakovosti.

V Sloveniji, kjer sta osnovni vrednoti zdravstvenega sistema solidarnost in univerzalnost, se primarni fokus koncepta nanaša na izide zdravstvene obravnave ob pravilno in smiselno merjenih stroških potrebne zdravstvene obravnave in ne obratno.

Osredotočenost na izide zdravljenja mora biti glavno gonilo v na vrednosti temelječem zdravstvu.

Spremljanje in sporočanje podatkov o kazalnikih kakovosti

Spremljanje in sporočanje podatkov o kazalnikih kakovosti je od 1. januarja 2023 obvezno za vse nivoje zdravstvenega varstva, tudi za koncesionarje.

Vlada Republike Slovenije vsako leto opredeli nabor kazalnikov kakovosti z Uredbo o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev.

Seznam kazalnikov kakovosti za leto 2024:

1. Učinkovitost dela v operacijskem bloku
2. Kolonizacija z MRSO
3. Razjede zaradi pritiska
4. Padci
5. Poškodbe z ostrimi predmeti (osebje)
6. Kultura varnosti
7. Okužba kirurške rane
8. Higiena rok
9. Z zdravjem povezana kakovost življenja bolnika (EQ-5D-5L)
10. Oxford Hip Score
11. Oxford Knee Score

Porod doma

Zdravniška in babiška stroka sta enotni in odsvetujeta porod doma, saj je porod doma manj varen od poroda v porodnišnici tako za mater kot za novorojenčka.

Nosečnicam in porodnicam je v Sloveniji na voljo 14 ginekološko-porodniških oddelkov. Zaradi njihove sorazmerno enakomerne razporejenosti po celotnem ozemlju države je nosečnicam in porodnicam omogočen dober dostop do ginekološko-porodniških storitev. Statusi teh oddelkov se med seboj razlikujejo:

• 10 oddelkov deluje v okviru splošnih bolnišnicah,
• dva oddelka delujeta kot samostojni bolnišnici (Bolnišnica za ginekologijo in porodništvo Kranj in Bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo Postojna),
• dva oddelka delujeta v okviru Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Maribor.

Strokovne usmeritve za načrtovani porod doma

V Sloveniji je torej porodnicam in njihovim novorojencem zagotovljen varen porod v kontroliranem bolnišničnem okolju. Vendar se kljub temu nekatere porodnice odločajo za porod doma. Zato smo na Ministrstvu za zdravje v sodelovanju s stroko pripravili dokument Strokovne usmeritve za načrtovani porod doma. Dokument je napisan tako, da je lahko v pomoč diplomiranim babicam pri načrtovanih porodih doma, in sicer pri:

• izboru žensk z nizkimi dejavniki tveganja,
• zagotavljanju osnovnih pogojih za načrtovan porod v domačem okolju,
• izbiri opreme,
• postopkih prijave rojstva,
• zbiranju podatkov,
• premestitvi v porodnišnico.

Poleg tega se lahko od 1. februarja 2020 dalje storitve zaščite z IgG anti D (kadar so indicirane) ter pregled, cepljenja in presejalni testi za novorojenca, rojenega doma, opravijo v porodnišnici na osnovi napotnice za porod, ki jo prejme vsaka nosečnica še v času nosečnosti pri izbranem ginekologu, tudi če ne rodi v porodnišnici.