Pristojnosti občin

Delovna področja, na katerih imajo občine v skladu s svojo splošno pristojnostjo naloge, so primeroma opredeljena v Zakonu o lokalni samoupravi. Konkretno je večina občinskih nalog določena v zakonih, ki urejajo posamezna področja javne uprave (prostorsko načrtovanje, graditev objektov, lokalne javne službe varstva okolja, osnovno šolstvo, varstvo otrok in druge).

Splošna pristojnost omogoča občini, da si pristojnosti določa tudi s svojimi predpisi. V tem primeru jih samostojno opravlja, nanašajo se samo na njene prebivalce, ob tem pa ne posega v pristojnost države in drugih občin, zagotavlja lastne vire financiranja, infrastrukturo in kadre.

Država lahko občini prenese v opravljanje posamezne naloge iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva. Gre za sistem delegiranih pristojnosti, ki občinam omogoča, da pravna razmerja v zvezi s prenesenimi nalogami urejajo s svojimi podzakonskimi predpisi, jih izvajajo po svojih organih in upravi ter v okviru svoje odgovornosti.

Mestne občine imajo pretežno enake pristojnosti kot vse občine. V skladu z ustavo je lahko mestna občina pristojna tudi za z zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest. S področnimi zakoni se tako lahko določi, da nekatere državne pristojnosti opravljajo mestne občine, vendar samo na svojem območju (kultura, izobraževanje, varstvo okolja, mestni promet in druge).

Pregled pristojnosti in nalog občine po posameznih predpisih Državnega zbora, Vlade Republike Slovenije in ministrstev omogoča katalog Pristojnosti slovenskih občin. Pristojnosti organov občin so podane posebej za občinski svet, župana, občinsko upravo in druge organe oziroma telesa v občini.

Razmerja med državo in občinami

Razmerja med državo in lokalno samoupravo so razmerja vertikalne delitve oblasti oziroma decentralizacije oblasti. Občine so avtonomni upravni teritorialni sistemi, ki delujejo relativno neodvisno od države. Samoupravne lokalne skupnosti so v okviru svojih izvirnih pristojnosti samostojne pri odločanju in izvajanju, delovati pa morajo v skladu z ustavo in zakonom. Država lahko poseže v njihovo samostojnost samo z zakonom, pri oblikovanju katerega je treba zagotoviti ustrezno sodelovanje samoupravnih lokalnih skupnosti.

Vlada kot nosilec izvršilne funkcije oblasti in državna uprava ne moreta poseči v njihove pristojnosti ali spremeniti njihovih zakonitih odločitev, izvajata le del nadzorstva zakonitosti dela organov samoupravnih lokalnih skupnosti. Drugi del nadzorstva zakonitosti opravlja sodna veja oblasti (upravno sodišče) in Ustavno sodišče, ki je v skladu z ustavo najvišji organ varstva ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin.

Nadzor državnih organov

Država s skladu z ustavo in zakoni opravlja nadzor nad lokalno samoupravo. Pri nadzoru državnih organov je pomembna razlika nadzora nad izvajanjem izvirnih in prenesenih pristojnosti. V skladu z ustavo državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov samoupravnih lokalnih skupnosti, v primeru prenesenih nalog pa tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela.

V primeru izvirnih pristojnosti opravljajo državni organi nadzor nad zakonitostjo predpisov in posamičnih upravnih aktov občin, pri čemer lahko ministrstva le opozorijo na nezakonitosti in predlagajo uskladitev oziroma odpravo nezakonitosti, vlada pa lahko zahteva presojo zakonitosti občinskega predpisa pri Ustavnem sodišču, vključno s predlogom za začasno zadržanje izvajanja takega predpisa. Za odločanje o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov iz izvirne pristojnosti občin je pristojno upravno sodišče, pri čemer lahko vlada naloži državnemu odvetništvu zastopanje javnega interesa v posamezni zadevi.

V primeru prenesenih nalog opravljajo državni organi poleg nadzora nad zakonitostjo dela občinskih organov tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo opravljanja nalog. Če ministrstvo oziroma vlada meni, da je predpis občine, s katerim ta ureja pravna razmerja glede prenesenih nalog, nezakonit, lahko zadrži izvajanje takega predpisa in zahteva pri Ustavnem sodišču presojo njegove zakonitosti. O pritožbah zoper posamične upravne akte, ki jih občine izdajajo v zadevah iz prenesene pristojnosti, odločajo ministrstva, ki so glede na svoja delovna področja pristojna za posamezne zadeve. Pri nadzoru nad primernostjo in zakonitostjo dela občinskih organov lahko pristojno ministrstvo da obvezno navodilo za organizacijo služb in sistemizacijo delovnih mest za opravljanje prenesenih nalog ter obvezna navodila za opravljanje nalog. Organi lokalnih skupnosti pa morajo pristojnemu ministrstvu pošiljati poročila, obvestila, mnenja in podatke ter z njim sodelovati.

Varstvo pravic lokalne samouprave 

Samoupravnim lokalnim skupnostim je z zakonom zagotovljeno varstvo pred posegi državnih organov. Pravico imajo zahtevati presojo ustavnosti zakonov oziroma ustavnosti in zakonitosti drugih predpisov, če se z njimi posega v njihov ustavni položaj in pravice. V upravnem sporu lahko izpodbijajo akte in ukrepe državnih organov v zvezi z nadzorstvom zakonitosti. V postopkih, v katerih se odloča o pravicah in pravnih koristih posameznikov in pravnih oseb, imajo položaj stranke v postopku, če bi akti, izdani v teh postopkih, lahko posegli v njihove pravice in pravne koristi.

Medobčinsko sodelovanje

Razvoj medobčinskega sodelovanja je povezan predvsem z vprašanjem razdrobljenosti občin, majhnosti občin in razpršene poselitve prebivalstva. Zlasti za manjše občine je izvajanje javnih storitev bolj zapleteno s tehničnega in dražje s finančnega vidika. Občine tako s sodelovanjem združujejo in optimizirajo kadrovske, finančne in organizacijske vire. Pogosto gre za skupno organiziranost javnih služb, ki presegajo geografske meje občin. 

Pravno podlago za medobčinsko sodelovanje opredeljuje 10. člen Evropske listine lokalne samouprave (MELLS), ki določa pravico lokalnih oblasti do združevanja. Vsebinsko podobno rešitev določa 6. člen Zakona o lokalni samoupravi, ko pravi, da občine med seboj prostovoljno sodelujejo zaradi skupnega urejanja in opravljanja lokalnih zadev javnega pomena. Zakon o lokalni samoupravi določa tri oblike za medobčinsko sodelovanje: 

• organ skupne občinske uprave, 
• organ skupnega upravljanja javnih zavodov, javnih podjetij, javnih skladov in javnih agencij,
• interesna zveza občin.

Skupna občinska uprava

Občine ustanovijo skupne občinske uprave za opravljanje posameznih nalog občinske uprave tako, da občinski sveti sprejmejo splošni akt. Z odlokom o ustanovitvi se določijo ime in sedež organa ter razmerja do občin soustanoviteljic. Župani se dogovorijo, da se naloge skupnega organa občinske uprave opravljajo v eni od občinskih uprav. 

Pri izvajanju upravnih nalog nastopa organ skupne občinske uprave kot organ tiste občine, v katere krajevno pristojnost zadeva spada. Organ skupne občinske uprave deluje pri izvajanju upravnih nalog po usmeritvah župana in tajnika občine, v katere krajevno pristojnost zadeva spada, glede splošnih vprašanj organiziranja in delovanja organa skupne občinske uprave pa po skupnih usmeritvah vseh županov občin, ki so organ skupne občinske uprave ustanovile. 

Po spremembah Zakona o financiranju občin leta 2005 je država začela sofinancirati delovanje skupnih občinskih uprav v višini polovice sredstev. Od takrat ugotavljamo izrazit porast ustanavljanja skupnih občinskih uprav, saj je bila do leta 2005 ustanovljena ena sama skupna občinska uprava, danes pa v Sloveniji deluje že 42 skupnih občinskih uprav.

Organ skupnega upravljanja

Dve ali več občin lahko zaradi gospodarnejšega in učinkovitejšega zagotavljanja javnih služb skupaj ustanovijo javni zavod ali javno podjetje. Za izvajanje ustanoviteljskih pravic občin v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom javnega zavoda ali javnega podjetja ter za usklajevanje odločitev občin v zvezi z zagotavljanjem javnih služb občinski sveti udeleženih občin ustanovijo skupni organ, ki ga sestavljajo župani. Akt o ustanovitvi skupnega organa mora določati njegove naloge, organizacijo dela in način sprejemanja odločitev, financiranje in delitev stroškov med občinami. Sedež organa je v občini, v kateri je sedež javnega zavoda ali javnega podjetja. Strokovne naloge za skupni organ opravlja občinska uprava občine, v kateri je njegov sedež. Skupni organ nima statusa pravne osebe.

Pri določanju načina izvajanja javne službe, ki jo izvaja javni zavod ali podjetje, so si občine enakopravne, imajo enake ustanoviteljske deleže in vsaka občina oziroma župan v skupnem organu ima en glas. Ko gre za lastništvo, se občine praviloma dogovorijo drugače, saj lastnina občin na infrastrukturi in nepremičninah ni nujno enaka. Takrat občine odločajo v skladu z lastniškimi deleži ali glede na število odjemalcev storitev. 

Interesna zveza občin

Zveze občin so najnovejša oblika medobčinskega sodelovanja, ki ponuja številne možnosti sodelovanja, posebej pri izvajanju gospodarskih javnih služb, ki zahtevajo velike investicijske vložke in vzdrževanje zahtevne infrastrukture. 

Novo možnost povezovanja, ki pa v praksi še ni zaživela, je prinesla novela Zakona o lokalni samoupravi leta 2002, in sicer da dve ali več občin lahko zaradi skupnega urejanja in izvajanja posameznih upravnih nalog ter zaradi izvajanja skupnih razvojnih in investicijskih programov z aktom o ustanovitvi, ki ga sprejmejo njihovi občinski sveti, ustanovijo eno- ali večnamenske interesne zveze.

Gre za institucionalno obliko medobčinskega sodelovanja, ki je instrument za skupno izvajanje občinskih nalog na področju zagotavljanja obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb. Zveza občin ustanoviteljicam omogoča skupno odločanje o razvojnih vprašanjih, združevanju sredstev, umeščanju javne infrastrukture v prostor, razpolaganje s premoženjem, namenjenim za zagotavljanje konkretne službe, in njegovo upravljanje, odločanje in izvajanje skupnih investicijskih projektov vzdrževanja javne infrastrukture in izgradnje nove infrastrukture, določanje podrobnejših tehničnih pogojev, cen in drugih gospodarskih pogojev za zagotavljanje lokalne gospodarske javne službe.

Združenja občin

Občine zaradi predstavljanja in uveljavljanja lokalne samouprave ter usklajevanja in skupnega zagotavljanja svojih interesov ustanovijo združenje. Tako določa 86.a člen Zakona o lokalni samoupravi.

Z aktom o ustanovitvi združenja določijo ustanoviteljice, ime in sedež združenja, cilje in naloge združenja, pravice, obveznosti in odgovornosti združenja v pravnem prometu, zastopanje združenja, pravice in obveznosti članic, način včlanjevanja oziroma prenehanja članstva, organe združenja, financiranje združenja, nadzor nad poslovanjem in prenehanje.

Združenje lahko pridobi lastnost reprezentativnosti. Reprezentativno je združenje, v katero je včlanjenih najmanj 30 odstotkov občin, v primeru združenja mestnih občin pa najmanj polovica mestnih občin. Združenje je pravna oseba javnega prava s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih določata zakon in akt o ustanovitvi.

V Sloveniji imamo tri združenja občin:

• Skupnost občin Slovenije SOS
• Združenje občin Slovenije ZOS
• Združenje mestnih občin Slovenije ZMOS

Združenja občin opravljajo tudi strokovne naloge za občine ustanoviteljice, informacijske in izobraževalne naloge ter zagotavljajo strokovno pomoč občinam.

Združenja delujejo tudi mednarodno. Svoji delegaciji imajo v Odboru regij EU (Committee of Regions, CoR) ter v Kongresu lokalnih in regionalnih oblasti pri Svetu Evrope (Congres of Local and Regional Authorities, CLRAE). Delegaciji se oblikujeta na podlagi meril, ki jih sprejme Vlada Republike Slovenije.